Potrebna samozavest

Vse prepogosto se nam dogaja, da vse pričakujemo od drugih. Drugi nas morajo spoštovati, drugi morajo biti do nas prijazni, drugi nas morajo razumeti in še in še. Pa znamo tudi sami spoštovati sebe, biti prijazni do sebe, se razumeti itd.? Vse se vedno  začenja pri sebi. Samo kdor spoštuje sebe, kdor zna biti prijazen do sebe in kdor razume sebe bo znal biti takšen tudi v odnosu do drugih.  Seveda je to trdo delo na sebi, ki ni nikoli končano, ki traja do konca življenja.

Človek, ki zboli, ki postane invalid, ki je kakorkoli nemočen in odvisen od tuje pomoči, je v veliki nevarnosti, da se počuti manjvrednega, da blagruje tiste, ki vse to zmorejo. Pa je ravno za človekovo dobro počutje tako zelo potrebno, da zna zaznati svojo vrednost tudi v svoji nemoči. Tega nas skoraj nihče ne uči, pa je tako zelo bistveno.

Veliko ljudi srečujem, v najrazličnejših situacijah. Zdrave in bolne, mlade in stare, ljudi, ki tečejo maraton, pa takšne, ki so na invalidskem vozičku. Tem se vedno pogosteje pridružim tudi sama. Ob srečevanju s to pisano množico ljudi pa vedno bolj spoznavam, kako drug drugega potrebujemo, kako vsi dajemo in vsi sprejemamo. Nihče, prav nihče nima razloga in pravice, da bi se štel za večvrednega od drugih in nihče nima razloga, da bi se imel za manjvrednega. Nihče ni tako ubog, da ne bi mogel nič dati od sebe, in nihče ni tako bogat, da ne bi mogel nič sprejeti.

Ko se vedno bolj srečujem tudi s svojimi omejitvami, veliko premišljujem o najrazličnejših stvareh. Življenje se mi po eni strani res zožuje in sprejeti to zožitev ni vedno tako preprosto. Po drugi strani pa dobiva prav to vedno ožje življenje vedno večje, trajnejše globine, ki delajo življenje, takšno kot je, vedno bolj dragoceno.

Nam vsem bi želela, da bi znali zaznati to dodano vrednost življenja in da bi našli tudi dovolj samozavesti takrat, ko se morda srečamo z ljudmi, ki tega nikakor nočejo ali ne morejo dojeti.

Deli.