Postavlja vejice, ne pik

Pogovarjala sem se z gospo srednjih let, ki je v življenju doživela že marsikaj težkega. Zelo zavestno se srečuje z vsem, kar ji življenje prinaša. Pogovor s takšnim človekom je res nekaj, kar te obogati, kar ti pomaga, da tudi svoje življenje zaobkrožiš kot celoto in ga doživiš kot smiselnega z vsem, kar doživljaš.

Takole je pripovedovala: »Z leti sem se naučila, da v življenju ne postavljam pik, ampak vejice. Nikoli ne rečem, to je zdaj tako, in pika. Nikoli ne obstanem na mestu. Zavedam se, da bom do konca življenja šla naprej, se učila, se tudi spreminjala. Bog daj, da bi se spreminjala v dobro, da ne bi postala zagrenjena, da bi znala biti zadovoljna.«

Pomislila sem na mnoge ljudi, stare in manj stare, ki razmišljajo ravno obratno. Nikoli niso zadovoljni, vse pričakujejo samo od drugih, niso pripravljeni sami delati korakov. Stopicajo na mestu in tarnajo. Sami sebi se zdijo največji reveži. Breme so sebi in drugim, ki prihajajo z njimi v stik. Zdi se mi, da je v današnji družbi veliko preveč ljudi te vrste in se to pozna na vseh področjih življenja, od zdravstva, kulture, šolstva, politike in seveda še povsod drugod.

Nikogar ne moreš prisiliti, da razmišlja o svojem življenju, nikogar ne moreš prisiliti, da hodi. Lahko mu pomagaš, lahko mu daš berglo, lahko ga opogumljaš, toda korak mora narediti vsak sam. Nikogar ne moreš prisiliti, da namesto pik postavlja vejice. Včasih je res bolj enostavno postaviti piko in prenehati z vsakim naporom, da bi bilo kaj drugače. Pa pika človeka ne osreči. Ni več napora, zadovoljstva pa tudi ne. Verjetno vsak od nas postavlja oboje, hudo pa je, če je v življenju preveč pik in premalo vejic. Sami si jih postavljamo, pa so nam potem velikokrat drugi krivi.

Ko se poslavljamo, slišimo vedno znova koga reči: »Ostani takšen, kot si.« To naj bi veljalo kot kompliment. Pa vendar. Ali ne bi bilo bolje reči: »Napreduj, hodi, razvijaj se, nikoli ne odnehaj!«

Deli.