Pogum za sanje

Ni dobro, če je človek prevelik sanjač. Na življenje je treba gledati stvarno. Treba je stari na realnih tleh. To vse je res. Pa vendar: če človek ne bi tudi sanjal, nebi bilo ne umetnosti, ne znanosti, ne napredka. Ko se porodi prva ideja, je še zelo daleč do uresničitve in se zdi morda pot do tja skoraj nemogoča. In če človek ne bi kljub vsemu, kljub temu, da dejansko še ne vidi , kako naj bi idejo uresničil, s svojimi sanjami šel trmoglavo naprej, bi bil za marsikaj prikrajšan.

Sanje so potrebne tudi pri dobrodelnosti. Morda v tem trenutku zares še marsičesa ne moremo, ker nimamo niti ljudi, niti denarja, niti prostorov, niti drugih zunanjih pogojev. Toda vedeti moramo, kaj želimo. Če delamo brez cilja, brez vizije, ki je večja od tega, kar je v trenutku dejansko mogoče, je naše delo zelo osiromašeno in bo takšno tudi vedno ostalo.

To vse je seveda le naš del pri tem. Najpomembneje pa je, da vse skupaj izročimo v božje roke in se zavedamo, da brez Njega, ki nas spremlja, ne moremo ničesar.

Poleg sanj je potreben tudi pogum za tveganje. Največkrat se ne da vsega vnaprej določiti in načrtovati ali pa bi bilo treba za to predolgo čakati. Če ima človek jasen cilj in motiv za delo, je pripravljen tudi tvegati in z delom začeti. Lahko se tudi zgodi, da ne bo uspel, to tveganje vzame nase. Ne bo pa si ogel očitati, da ni bil pripravljen poskusiti.

V življenju bomo vedno razpeti med enim in drugim. Dela se moramo lotevati odgovorno. Po eni strani moramo delo načrtovati čim bolj natančno, po drugi strani pa moramo biti tudi pripravljeni, da bo potekalo marsikaj drugače. Vsa umetnost življenja je v tem, da znamo v pravem trenutku razločevati, kdaj je potrebno eno in kdaj drugo.

Deli.