Pisati eno samo pesem

Velikokrat se spomnim televizijske oddaje o Ivanu Minattiju, ki je med drugim rekel: »Človek nekako celo življenje piše eno samo pesem.« Morda je njegova ena pesem prav tista »Nekoga moraš imeti rad«, povedana na mnoge najrazličnejše načine.

Minattijeva misel o eni sami pesmi se mi zdi lepa. Pravzaprav vsak človek poje svojo pesem in prav je, da poznaš svojo pesem. Hudo je, če celo življenje ponavljaš samo pesmi drugih, ker se ti zdijo morda lepše, bolj imenitne. Toda niso tvoje. Ni treba, da je pesem imenitna, biti mora tvoja in imeti mora tvoje sporočilo. Kaj je moje, kaj je tvoje sporočilo, ki ga želiš poslati v svet, v katerem živiš?

Ni treba velikih in zvenečih besed. Ni treba, da si pesnik. Ni nujno, da sploh znaš pisati in brati. S to pesmijo ne boš prišel v antologijo poezije, ampak saj sploh ne gre za to. Gre za to, da s to pesmijo izraziš tisto sporočilo, ki ga želiš pustiti v tem svetu. Prav vsak človek zapusti svoje sporočilo.

Za to eno samo pesem tudi ni treba veliko besed. Če je veliko besed, se lahko zgodi, da v veliki množici besed ne bomo mogli zaznati bistva.

Lani v jeseni sem bila na nekem seminarju v tujini, kjer je predaval znani duhovni pisatelj in pri tem ponudil svoje knjige, da so jih poslušalci lahko kupili. Nisem mogla razumeti, kako lahko človek v manj kot desetih letih izda štirideset knjig ali morda še več. Toliko jih je bilo na polici. Verjetno se ponavlja, verjetno ves čas poje eno samo pesem. Samo v tem primeru so njegove knjige lahko dragocene. Nisem jih brala, a upam, da je tako.

Umetnost je v tem, da zna človek na kratko in preprosto, v jeziku, ki ga razumejo vsi, povedati bistvo. To pomeni, da mora vsebina v človeku dozorevati, včasih dolga leta ali celo desetletja. Ko je človek mlad, uporablja veliko bolj zapleten jezik, včasih z mnogimi tujkami, potem pa postaja vedno preprostejši in krajši. In potem pride do izraza njegova pesem.

Deli.