Pa tako zdravo je živel

»Pa tako zdravo je živel! Le kako se je moglo to zgoditi? Res je težko dojeti, da je prav ta človek umrl zaradi kapi v petinšestdesetem letu starosti.« Tako sem nekje mimogrede slišala govoriti žensko o sosedu, ki je pred kratkim umrl. Verjetno takšno in podobno razmišljanje slišimo kar pogosto.

Živimo v družbi, ki v ljudeh nemalokrat vzbuja lažen vtis, da se človek v življenju lahko izogne vsem nevšečnostim, če si le neprestano prizadeva živeti »zdravo«. To pomeni, da se dovolj giblje, še bolje, da redno teče, da zelo pazi na prehrano, da si redno kontrolira krvni pritisk, holesterol v krvi, da uživa morda še kakšne dodatne vitamine in podobno. V zadnjem času je na tržišču tudi vedno več ponudb raznih preparatov in tehnik, ki naj bi pomagali ohranjati človeka čim dlje mladega in zdravega. Nesmrtnosti res še ne obetajo, v glavah ljudi pa pomagajo zasidrati misel, da se jim po vsem tem res ne more nič zgoditi.

In vendar se zgodi. Vedno znova, vsak dan. Ljudje kljub še tako zdravemu življenju zbolevajo in tudi umirajo. Nekaj mora biti narobe, nekaj je odpovedalo. Le kaj?

Seveda sem tudi jaz za to, da živimo zdravo. Vem pa, da si pri tem ne smemo delati utvar. Kljub vsemu lahko tudi zbolimo in prav gotovo bomo tudi umrli. Zato manjka ob veliki skrbi za zdravo življenje še marsikaj, kar je za naše življenje bistveno. Ni bistveno to, da si zdrav, ampak to, da znaš v vsaki situaciji, ki jo živiš, tudi v bolezni, iskati globlje povezave, zaslutiti, kaj ti ima to povedati. Bistveno je biti z življenjem zadovoljen, tudi če to ni popolno. Kaj ti pomaga perfektno zdravje, če se ne znaš veseliti tega dne in če te vsak dan muči strah, ali boš jutri še zdrav.

Pa še nekaj: gospod, ki je tako »zdravo« živel in je v petinšestdesetem letu umrl zaradi kapi, je mnoga leta živel v velikem nesoglasju z ženo. Bila sta si kot pes in mačka. In oba sta živela zelo »zdravo«. Morda pa bi bilo treba za »zdravo življenje« paziti še na naše medsebojne odnose, na naš temeljni odnos do življenja in smrti.

Deli.