Odločati o sebi

Vedno več govorimo o pravicah, ki jih imajo razne skupine ljudi. Prav je, da na pravice ljudi opozarjamo. Seveda bi bilo treba ob pravicah govoriti tudi o dolžnostih, ki jih prav tako imamo vsi, od rojstva do smrti. Tako pa se vsi sklicujejo samo na svoje pravice, nihče pa noče slišati, da je moja pravica omejena s pravico drugega in da lahko skupno bivanje urejamo samo z obojim: s pravicami in dolžnostmi.

Ob vsem velikem poudarjanju pravic v današnjem svetu pa je skoraj vedno prezrta velika skupina starih ljudi, ki so jim pravice zelo, zelo pogosto kratene, pa njihovega glasu nihče noče slišati. Kot da niso več sami sposobni odločati o sebi. Prav o teh bi bilo treba v javnosti veliko več govoriti.

Zgodba, ki se v najrazličnejših inačicah pojavlja vsak dan na vseh koncih. Dvaindevetdesetletni gospod, še vedno zelo bister, ima neke zdravstvene težave. Ne morem se točno spomniti, kakšne, pa saj to sploh ni važno. Gospod pravi, da zaradi tega ne bo hodil k zdravniku. Tu pa se začno težave. Ima dva sina, ki to njegovo odločitev različno sprejemata. Oba iz ljubezni do očeta. Eden pravi, da morajo spoštovati očetovo voljo in njegovo odločitev, drugi pa hoče ukrepati mimo očeta in ga na vsak način, pa čeprav s silo, privesti do zdravnika. Sinova se o tem prepirata in vsak je prepričan v svoj prav.

V takšnem prepiru sem ju srečala. Postavila sem jima eno samo vprašanje: »Si želite, da nekdo drug odloča o vas, ko ste povsem bistri v svoji glavi? S kakšno pravico smemo nekomu odvzeti to pravico, ne glede na to, koliko je star?«

Ne vem kako se je potem končalo z očetom. Nisem ju več srečala. Upam, da tako, kot je želel oče. Morda bi bilo prav, če bi se o takšnih vprašanjih v družini pogovarjali že veliko prej, preden se je treba odločati. Prav je, da bi za ljudi, s katerimi živimo, ki so nam najbližji, vedeli, kaj želijo. In prav bi bilo, da bi vedno spoštovali njihovo voljo, tudi če je ta včasih drugačna od naše.

Deli.