O tem se ne bomo pogovarjali

Zanimivo je poslušati, kako se ljudje pogovarjamo. Ob srečanjih slišimo najpogosteje: »Kako si kaj?« »Dobro, zelo dobro.« In potem ostane pri tem. Tako malo vemo drug o drugem, tako redko s kom podelimo svoje skrbi, svoje težave, pa seveda tudi veselje. Ostajamo pri praznih frazah.

O tem sem premišljevala, ko sem bila v neki družini in mi je gospa ravno začela pripovedovati, kakšne težave ima z zdravjem njihova hčerka in kako jih to skrbi. Njen mož pa je ta pogovor zelo odločno prekinil: »Ne, o tem se pa ne bomo pogovarjali!« Res smo utihnili. Jaz pa sem pri sebi začela premišljevati: »O čem pa naj bi se pogovarjali, če ne o tem, kar nas vznemirja, kar zaposluje naše misli in naša čustva? Ali naj se res nagovarjamo samo s splošnimi frazami, ki ničesar ne povedo?«

Kaj podobnega doživljam na vseh koncih. Veliko ljudi me pokliče po telefonu ali pa jih osebno srečam in jih včasih dolgo in pazljivo poslušam, ko spregovorijo o tem, kaj jih muči. Takšni pogovori se mi pogosto zdijo naravnost sveti in se tudi jaz pri tem veliko naučim. Ko pa skušam kje začeti pogovor o tem, kakšne stiske doživljajo ljudje, me marsikdo prekine: »Ne, o tem se pa ne bomo pogovarjali. To je preveč žalostno. Dajmo kaj bolj veselega. Jaz imam tako tankočutno srce, da tega ne prenesem.« Kot da sem jaz pravi robust, da se o tem lahko pogovarjam. Seveda, ko se njim zgodi kaj hudega, je to drugače. Takrat so ti ljudje središče sveta in se kaj podobnega ne dogaja nikomur drugemu na svetu. Takšni smo pač ljudje.

Zdi se mi, da bi lahko delila ljudi v dve vrsti. V takšne, ki znajo slišati druge, o tem razmišljati, jim priskočiti na pomoč, če je potrebno, pa v takšne, ki vidijo samo sebe, ki o drugih v stiski niti slišati nočejo. Za temeljno človeško solidarnost gre. Če sem jaz središče sveta in se mora vse vrteti po mojih merilih, je prava katastrofa, ko me doleti kaj hudega. Če pa znam videti tudi druge v njihovi stiski, postane moja stiska lažja.

Deli.