Notarski zapisi

Naneslo je, da sem bila nekje v družbi skupaj z notarko. Imeli sva veliko časa in sva se pogovarjali o marsičem. O mojem in o njenem delu. Ugotovila sem, da je njeno delo izredno zanimivo in da je tudi pri njenem delu izredno pomembno, da ga opravlja človek s srcem. Pripovedovala mi je kar nekaj zgodb, ki se ponavljajo še in še v takšni ali malo drugačni obliki.

Oče, ki je odhajal v dom za stare, in odrasla otroka so pri notarju delali oporoko. Notar jim je svetoval, naj v oporoko zapišejo, da ga morata otroka vsaj enkrat tedensko obiskati v domu. Oče pa je glasno protestiral: »Ne, tega nikar ne napišite. Če me bosta obiskala, bom vesel, bom pa tudi razumel, če me ne bosta. Saj razumem, da v tem tempu življenja to ni vedno tako preprosto.«

Druga zgodba je malo drugačna. Mama in dva odrasla sinova so tudi pri notarju sestavljali oporoko in so bili že skoraj čisto gotovi, pa se je eden od njiju spomnil, da je treba zapisati še to, kdo mora poskrbeti za mamin pogreb. O smrti in o pogrebu do takrat še niso govorili. Mama se je počutila, kot da že leži na parah in se je začela jokati. Sinova pa sta se začela prepirati. Notarki pa je bilo ob tem zelo hudo in bi najraje zbežala stran. Pa seveda tega ni mogla.

Takšnih in podobnih zgodb je veliko. Prav je, da imamo predpise, zakone, da marsikaj zapišemo, to potrdimo pri notarju in se tega potem držimo. Marsikaj si s tem lahko olajšamo. Bistvenega v življenju pa ne moremo urejati z zakoni in predpisi in s tem, kar smo zapisali pri notarju. Bistveno je to, kar prihaja iz človeka samega, njegova osebna naklonjenost do človeka in pripravljenost za pomoč. Če tega ni, so vsi zakoni in predpisi mrtvi.

V družbi je pomemben standard in gospodarska rast. Še mnogo bolj pa je pomembna naša pripravljenost, da drug drugemu pomagamo. Se tega sploh učimo?

Deli.