Norci zaradi Božjega kraljestva

Spominjam se maše, pri kateri sem bila pred več kot tridesetimi leti in je bila vsa ubrana na temo: Norci zaradi božjega kraljestva. Na to temo so bile molitve, berilo, evangelij, pridiga.

Pozneje sem velikokrat premišljevala o tem. Pa tudi še sedaj. Ob srečanjih v službi in pozneje v pokoju, v vsakdanjem življenju, ob dogajanju v politiki in javnem življenju, pa tudi ob marsikaterih dogodkih in odločitvah v Cerkvi. Če hočemo, da bodo v svetu zaživele krščanske vrednote, da bo zaradi teh vrednot življenje postajalo bolj človeško, polnejše, s tehtnejšo vsebino in večjim smislom, potem moramo zares biti pripravljeni postati »norci zaradi božjega kraljestva«.

Kaj to pomeni v našem vsakdanjem življenju? Preprosto to, da smo pripravljeni kaj narediti tudi zastonj, v svojo škodo, da se ne borimo predvsem za svoje pravice, ampak za dobro, ne samo svoje dobro, ampak tudi dobro mojih bližnjih. Marsikomu to zveni zelo tuje. Pa vendar nas samo takšna drža osvobaja. Resnično svobodna sem takrat, kadar me ni strah, ali bo moja pravica izpolnjena in ali bodo stvari šle v mojo korist. Resnično svobodna sem takrat, ko znam drugim odpuščati.

Ravno v zvezi z odpuščanjem in spravo velikokrat premišljujem o zgodbi Anthonyija de Mella:

»Nekdanji interniranec je obiskal prijatelja, s katerim je delil težko usodo. ‘Ali si odpustil nacistom?’ je vprašal prijatelja. ‘Da.’ ‘Jaz pa ne. Še vedno sem poln sovraštva do njih.’ ‘Če pa je tako,’ je prijatelj rekel blago, ‘te še vedno držijo v ječi.’«

Biti »norec zaradi božjega kraljestva« pomeni biti svoboden. In kdo ali kaj mene drži zaprto (zaprtega) v ječi?

Deli.