Noče biti med samimi bolniki

Znanka, stara malo čez osemdeset let, je padla in si zlomila levi kolk. Po operaciji so jo poslali v zdravilišče in takrat so začeli malo razmišljati, da bi se ji pridružil še mož. Lahko bi ji pomagal pri mnogih drobnih stvareh. Pa je kar takoj odločno povedal: »Ne, ne grem. Nočem biti med samimi bolnimi ljudmi tam v zdravilišču.«

Tu je šlo samo za zlom kolka in glede na dobro ženino kondicijo je bilo pričakovati, da si bo v kratkem opomogla in spet normalno hodila. Kako pa bi ta mož reagiral v primeru, da bi se pri ženi pojavila neka huda bolezen, morda tudi rak, s katero bi morala živeti in ob njej doživljati vse, kar spada k takšni hudi bolezni? Bi ji bil pripravljen pomagati? Lahko samo ugibamo. Za zdaj ga moti že to, da bi v zdravilišču videl preveč bolnih in invalidov.

Bolezen nikoli ne prizadene samo bolnika, ampak vedno tudi okolje, v katerem živi, največkrat je to družina. Nikoli se tudi ne moreš povsem pripraviti na bolezen, ki se v družini lahko pojavi. Nikoli ne veš kdaj. Ko se to zgodi, je vedno drugače, kot si morda prej misliš, da utegne biti. Vem, da so me ljudje s tem, kako so sprejemali svojo bolezen ali bolezen svojca, vedno znova presenečali, včasih pozitivno, včasih pa tudi negativno. Včasih bolezen lahko ljudi še bolj poveže, tako da je prav ganljivo. Lahko pa jih tudi dokončno spravi narazen in se poleg bolezni pojavi še cela kopica drugih težav. Vedno mi je bilo hudo, ko je na primer žena zbolela, potem pa jo je zapustil še mož., tako da sama ni vedela, kaj je huje. V takšnem stanju je tudi potek bolezni same navadno veliko slabši.

Lepo je gledati mladoporočenca, ki si obljubljata zvestobo do groba, v vsem lepem in hudem. Se sploh zavedata, kaj so obljubljata? Če ne bosta nič naredila, če ne bosta svojega odnosa dan za dnem zavestno gradila, ob vsem, kar ju doleti, se kaj lahko zgodi, da ju bolezen nekega dne loči. V trenutku, ko bi se najbolj potrebovala.

Za vsak odnos je dobro, če se partnerja iskreno pogovarjata o vsem, tudi o morebitni bolezni. Pri tem sploh ni pomembna izobrazba, ampak neka človeška zrelost, ki si jo človek pridobi deloma že v svoji družini, veliko pa mora potem tudi sam delati na tem ob vsem, kar doživlja. Družba, v kateri živimo, ljudi veliko premalo spodbuja k takšnemu iskrenemu odnosu, kjer ima tudi bolezen svoje mesto.

Deli.