Nisi v moji koži

Pogosto naletimo na ljudi, ki nas hočejo na vsak način prepričati, da se moramo odločiti ravno tako in nič drugače, ne da bi se kakorkoli poglobili v našo situacijo. Nekateri so naravnost nasilni v svojem prepričevanju. Govorijo tako, kot da jim je vse jasno in s takšnim načinom lahko zbegajo tiste, ki so po naravi bolj omahljivi. Morda so ti potrebovali veliko časa, da so prišli do neke odločitve, zdaj pa se tu pojavi nekdo, ki jim vse skupaj sesuje v prah.

Neka gospa mi je pripovedovala, kako je pravo lekcijo o tem dobila od svojega moža. Bil je zelo bolan in ni mogel jesti. Na različne načine ga je vzpodbujala, naj je, in mu vedno znova govorila: »Moraš vendar nekaj pojesti!« Še sedaj se spominja, kako jo je nekoč pogledal z velikimi očmi in rekel: »Veš, nisi v moji koži, ne razumeš.« V tistem trenutku se je zavedla, da res ona, zdrava, z odličnim apetitom, ne more razumeti, kako je, če si hudo bolan.

Dobro bi bilo, če bi se večkrat zavedali, kako težko je razumeti drugega, če se nismo nikoli znašli v njegovi situaciji, če nismo še nikoli doživljali njegove stiske, strahu pred negotovostjo. Nobene pravice nimamo drugemu vsiljevati svojih rešitev kot edino pravilne. Lahko veljajo za nas, ne pa za drugega človeka. Izkušnje kažejo, da si največ lahko pomagajo ljudje, ki so doživeli podobne stiske in se o tem pogovarjajo, si povejo, kako so se spoprijemali s težavami. Pri tem ničesar ne vsiljujejo drugim, le o sebi govorijo.

Vsak človek se mora odločati sam zase in sam nositi odgovornost. Dober svetovalec je tisti, ki drugemu omogoči, da je odločitev res njegova.

Deli.