Ni treba, da je hvaležna

Ne morem in ne morem pozabiti besed, ki jih je že ped nekaj meseci izrekla invalidka, približno srednjih let. Bilo je govora o osebni asistenci, ki jo nekateri invalidi  imajo in jim omogoča, da lahko živijo precej samostojno, neodvisno od družine, iz katere prihajajo. To pomeni, da na primer dva človeka, ki sta redno zaposlena, izmenjaje poskrbita za vse invalidove potrebe. Tak način pomoči seveda tudi nekaj stane in verjetno ni dovolj finančnih sredstev, da bi vsi lahko zastonj imeli tako pomoč. K sreči jo ta invalidka ima in je zelo zadovoljna. Pozabiti pa ne morem nekega stavka, ki ga je ob tem izrekla: »Vesela sem, da mi ni treba biti nikomur hvaležna.« Ko sem to poslušala, sem imela vtis, da je ta asistenca povsem na ravni tržnega odnosa.

Pomislila sem, kako bi se sama počutila v takšni situaciji. Če ni možno drugače, je treba seveda sprejeti tudi takšen odnos. Osebno bi si gotovo želela drugačnega. Življenje se mi zdi čisto drugačno, če so okrog mene ljudje, s katerimi se razumem, lahko pogovarjam, za katere vem, da so mi naklonjeni in s katerimi lahko vsaj do neke mere delim svoje in njihove skrbi. Vse to je seveda daleč stran od nekega tržnega odnosa. Tudi če je treba komu za pomoč plačati, je stvar čisto drugačna, če se s tem človekom lahko prijateljsko pogovarjaš. Verjetno je tudi pomoč sama tako veliko bolj učinkovita in je ne doživljaš samo kot neko storitev.

Težko si tudi predstavljam, da ne bi bila nikomur hvaležna. Verjetno bi bila veliko siromašnejša, če ne bi nikoli v sebi čutila potrebe, da komu rečem: Hvala. Zdi se mi, da vsak dan doživljam toliko stvari, manjših ali večjih, včasih na zunaj skoraj neopaznih, za katere se lahko zahvaljujem. Včasih tega niti ne izrečem na glas, ampak čutim to hvaležnost globoko v sebi in to se prav gotovo zelo pozna tudi v odnosu do človeka, ki sem mu hvaležna. Prav tako pa tudi doživljam hvaležnost drugih ljudi, ki jo dajo čutiti meni. Tako smo vsi povezani tudi v hvaležnosti.

Deli.