Ni nujno, da je vse narejeno

Zelo pogosto imamo občutek, da bi bilo treba storiti še kup stvari, pa tega preprosto nismo zmogli. Zmanjkalo nam je časa in energije. Potem pa živimo nezadovoljni, zdi se nam, da bi nekaj morali, pa tega nismo. To se lahko vleče skoraj skozi celo življenje. In nazadnje tako nezadovoljni še umremo. Tudi o tem bi morali pogosteje razmišljati in se tudi spraševati, kaj pa je tisto bistveno za naše življenje, kaj je tisto, česar res ne smemo opustiti. Je to prah v hiši? Je to perilo, ki mora biti vsakokrat vzorno zlikano? Pa seveda še sto in tisoč stvari, ki nas zaposlujejo in za katere nam potem zmanjka časa.

Prav o tem smo se v neki družbi pogovarjali s staro gospo, ki je pred dobrim letom praznovala osemdeseti rojstni dan. Zelo urejena gospa je in takole je priznala: »Ko sem bila stara osemdeset let, sem spoznala, da ni nujno, da je vse narejeno, da je vse pospravljeno. Zdaj laže živim in imam čas za bolj pomembne stvari. Zdaj delam bilanco svojega življenja, zdaj ločim tisto, kar je bistveno in tisto, kar je manj pomembno. Zdaj imam čas, da razmišljam o smislu vsega. Nimam več prav veliko časa na razpolago in škoda bi ga bilo napolniti z zelo obrobnimi stvarmi. Nehala sem likati prav vsako stvar, nehala sem vsak dan brisati prah in še marsikaj.« Lepo jo je bilo poslušati.

Če bi na primer pubertetnikom rekli kaj takega, bi seveda ne bilo najbolje. Že tako se mnogi izmikajo delu, potem bi pa dobili potrdilo za to še od zunaj. Prav je, da se navadijo pospravljati, delati čisto vsakdanja opravila, da znajo biti odgovorni za okolje, v katerem živimo.

Prav pa je tudi, da že mlade ljudi, že otroke, učimo razlikovati med bistvenim v življenju in med tem, kar lahko malo počaka. Če je nekdo v veliki stiski in mu lahko pomagamo, je to treba narediti takoj. Če je treba razmisliti o svojem življenju in o vsem, kar delamo, s tem ne smemo odlašati. Potrebne so takojšnje odločitve. Če pa gre za prah, ki se včasih nabere, lahko tudi malo počaka.

Deli.