Ni mi dala roke

Bila sem pri maši izven Ljubljane, v cerkvi, kjer nisem poznala nikogar od prisotnih, razen moje prijateljice, ki je bila z menoj. Poleg mene je sedela ženska, ki je pred mašo molila rožni venec, pri maši pa je ves čas zelo lepo pela. Potem pa je prišel pozdrav miru in vsi smo si podali roko. Hotela sem dati roko svoji sosedi in sem jo iztegnila proti njej, ona pa se ni niti ozrla name. Bila sem ogorčena. Kako morejo biti ljudje tako pobožno pri maši, pri tem pa se niti malo ne zmenijo za ljudi okrog sebe. Obrnila sem se na drugo stran k svoji prijateljici in ji to povedala. Ona, ki je to gospo poznala, pa mi je povedala: »Slepa je in te sploh ne vidi.«

Postalo me je sram. Nič nisem vedela o tej ženski, pa sem jo v svojih mislih obsodila, da je neprijazna. Bila sem ogorčena, preden sem vedela, zakaj se tako vede. Sodila sem, ne da bi vedela, zakaj se kaj dogaja. Pozdrav miru sem spremenila v nekaj, kar prinaša nezadovoljstvo in nemir.

Verjetno se nam takšne stvari dogajajo kar pogosto. Tako, da mi obsojamo druge, ali pa drugi obsojajo nas. Navadno to vidimo samo takrat, ko drugi obsojajo nas in nas to boli. Bolj slepi in neobčutljivi pa smo takrat, ko mi sodimo druge, ne da bi točno poznali vse okoliščine, zakaj se stvari dogajajo tako in ne drugače. Vzrok je največkrat v nevednosti, pa tudi v tem, da se premalo pozanimamo, zakaj se nekaj dogaja tako in ne drugače. Če bi vedela, da je slepa, bi se seveda obrnila k njej, jo prijela za roko, ji povedala, da sem soseda v klopi in da ji želim božjega miru.

Včasih se sprašujem, zakaj se mi dogaja to in ono. Verjetno ima vse svoje sporočilo zame, tudi srečanje s to slepo gospo, s katero si nisva segli v roke za pozdrav miru. Na zelo nazoren način sem občutila, kako hudo je, ko se prepustimo predsodkom in iz teh delamo popolnoma napačne zaključke.

Upam, da bom drugič bolj pozorna, predvsem pa, da bom s svojimi sodbami malo bolj počakala.

Deli.