Ni hotel biti drugačen

Zelo zanimiv mi je bil pogovor z gospo, upokojeno učiteljico. Zelo rada je imela svoj poklic, »svoje otroke«, kot je vedno rekla. Učila je otroke od prvega do četrtega razreda osemletke, največ drugi ali tretji razred. Še sedaj, ko je že nekaj let v pokoju, se jih zelo dobro spominja, vsakega posebej. Pravi, da je vedno veliko premišljevala o vsem, kar je z njimi doživljala. Med drugim pa tudi čisto jasno pove, da bi danes, po novih izkušnjah, ki jih je v zadnjih letih pridobila, nekatere stvari naredila drugače.

            Zelo živo ji je v spominu ostal fantek, ki mu je umrla mama. Globoko se ji je zasmilil in želela mu je življenje čim bolj olajšati. Kjer je le mogla. Včasih mu je tudi malo pogledala skozi prste, mu dala boljšo oceno in ga ni gnjavila, če ni imel v redu naloge ali česa podobnega. Pa kljub temu nekako ni našla pravega, prisrčnega sika z njim.

Srečala ga je spet po nekaj letih, že srednješolca. Priložnost je nanesla, da sta se malo več pogovarjala in takrat ji je fant povedal kar nekaj stvari, nad katerimi se je globoko zamislila. Približno takole ji je rekel: »Veste, takrat mi je bilo zelo, zelo hudo. Imel sem občutek, da me nihče ne razume. Vsi so kot v rokavicah ravnali z menoj, tudi vi. Jaz pa sem si tako želel, da bi bil tako kot vsi ostali, da bi tako kot drugi dobil slabo oceno, če česa nisem znal, pa še sto drugih stvari. Ne, res nisem želel biti nikakršna izjema, prav v ničemer ne.« Zdaj, po tolikih letih se o tem lahko zelo sproščeno pogovarja. Nič ne očita. Skuša razumeti, zakaj so v šoli, pa tudi drugod, tako ravnali z njim.

Gospa, nekdanja učiteljica v pokoju, veliko razmišlja o tem pogovoru. Tako rada bi ga posredovala drugim, mlajšim, ki se morda v tem trenutku srečujejo s podobno težko nalogo. Res ni lahko imeti žalujočega otroka v razredu. Je pa dobro slišati otroka, kako je takrat doživljal vzdušje okrog sebe.

Deli.