Ne znam si predstavljati

O tem sem premišljevala, ko sem se nedavno pogovarjala z mladim fantom, ki se že kar nekaj let sooča z zelo težko obliko sladkorne bolezni. Vedno znova ga občudujem, kako zna z boleznijo živeti, kako si zna urediti življenje tako, da je zanj čim bolj sprejemljivo, kako zna v vsem biti zelo aktiven. Pa ne dela samo zase, ampak skrbi tudi za druge in  jim pomaga s svetovanjem in če je treba, tudi kako drugače. Sam o sebi pravi, da se je v treh zadnjih letih ogromno naučil. Kar se tiče uradne izobrazbe, ima samo neko poklicno šolo, kar se pa tiče življenjskih izkušenj in življenjske modrosti, bi mu jaz takoj brez pomisleka priznala doktorat.

V najinem zadnjem pogovoru je tako, mimogrede rekel: »Ne znam si predstavljati, da ne bi mogel hoditi.« Trenutno trenira za tek na 21 km. In prav nič čudnega ni, če si življenja brez gibanja trenutno ne more predstavljati. V tem trenutku res ne. Ne more si predstavljati, da bi se njegova gibljivost zmanjšala na primer na stopnjo moje gibljivosti.

Prav rada mu to verjamem in zdelo se mi je tudi lepo, da to prizna. Tudi jaz si marsičesa pred leti nisem mogla predstavljati. Pa tudi sedaj si težko predstavljam, da bi živela z nekaterimi omejitvami, ki jih vidim pri drugih. Nazadnje je človek najbolj zadovoljen s tistimi, ki jih doživlja pri sebi in ki so mu zato nekako domače. Posebno še, če te ne nastanejo nenadoma, ampak prihajajo lepo počasi, korak za korakom. Z drugimi največkrat ne bi želel zamenjati.

Ker sem kar nekaj let starejša od njega, imam tudi nekaj izkušenj, ki jih tako mlad človek še ne more imeti. Te izkušnje pa me učijo, da človek skoraj vedno najde dovolj moči za premagovanje težav, ki so se mu prej zdele neobvladljive in nemogoče, ko te zares pridejo. Zato nima smisla, da bi se preveč obremenjevali s skrbjo, kaj bo, če bo, ko bo … Izkušnje me učijo, da se potem vedno najde neka rešitev.

Deli.