Ne morem vsega prebrati

Čas beži in beži in včasih se nam zdi, da nam kar polzi iz rok. Zanimivo, starejši ko postajamo, bolj imamo občutek, da nam časa zmanjkuje. No, ni ravno vedno tako, velikokrat pa je. Morda je to povezano z zavestjo, ki tli nekje globoko v nas, da se nam čas v tej obliki bivanja izteka, če to hočemo ali ne.

Pogovarjala sem se z znanko, nekaj let starejšo od mene. Včasih se opozoriva, kaj je kje vredno prebrati. To sploh ni slabo, ker človek lahko tudi kaj pomembnega spregleda. Ali pa pokomentirava, kar sva prebrali. Tudi to ni slabo, saj se potem malo krešejo mnenja in ob tem zasije tudi prebrano v še jasnejši luči.

Ob zadnjem takšnem pogovoru pa je znanka potožila: »Preprosto ne morem prebrati vsega, kar bi želela. Kup postaja vedno višji, jaz pa zmorem samo toliko i1n ne več. To me včasih kar malo žalosti.« V šali sem ji rekla: »Pa pusti nekaj, da boš prebirala v večnosti.« V trenutku, ko sem ji to rekla, ji ni bilo preveč do šale. Bolj je bila žalostna, da ne zmore vsega, kar bi rada.

Verjetno se nam vsem dogaja kaj podobnega. Včasih prihaja zelo postopoma, skoraj neopazno, včasih pa kar na hitro, da preprosto ne zmoremo več toliko kot prej. Pa je res tako pomembno, da bi zmogli toliko kot prej? Ali mora biti naša sreča, naše dobro počutje res do smrti odvisno od tega, koliko zmoremo, koliko smo aktivni? Ali pa naj bi z leti prihajale na dan morda druge lastnosti? Ali ni za starost bolj dragoceno to, da znamo biti modri, da znamo iz določene časovne razdalje drugače ocenjevati marsikatera življenjska dogajanja? Seveda, če bomo samo žalovali za izgubljenim, tega ne bomo sposobni.

Res, dragoceno je brati. Meni pa je še bolj dragoceno brati knjigo življenja, prisluhniti sebi in drugim, o tem razmišljati in vedeti, da naša sreča nikoli ne more biti odvisna od sveta zunaj, od tega, da smo na tekočem z vsem, kar se dogaja zunaj nas. Morda je ravno starost čas, da bolj prisluhnemo sebi, temu, kar je v nas samih?

 

 

Deli.