Ne čaka, da pade mana z neba

V skupini smo se pogovarjali o tem, kako mnogi ljudje vse pričakujejo od zdravstva, od drugih, da bodo skrbeli zanje, sami pa niso pripravljeni storiti ničesar. Ena od udeleženk je zanimivo rekla: »Samo čakajo, kdaj bo padla mana z neba, ta pa ne pade in ne pade.«

Potem pa je začela pripovedovati o svoji mami, ki živi nekje v Prekmurju. Stara je že skoraj sedeminosemdeset let, ima hudo osteoporozo in hude bolečine. Sploh je v svojem življenju prestala veliko hudega. Zdaj pa se kljub bolečinam in kljub betežnosti ne da. S pomočjo palice se giblje po stanovanju. Kar se le da, postori zase. Lahko bi tudi prepustila drugim, pa se ji zdi dragoceno, da sama še kaj postori. Težko, ampak vendarle.Tudi ne toži veliko, le sem in tja kaj reče. Otroci in vnuki radi prihajajo k njej, kadar le morejo. Ne izsiljuje jih, da morajo priti, ne obremenjuje jih s svojimi težavami. Sami jo povprašajo, kako je z njo in ji pozorno prisluhnejo.

Hčerka je pred nedavnim srečala maminega zdravnika, ki jo je povprašal, kako je z mamo. In povedala mu je, kako skuša mama v vsej svoji nebogljenosti biti kos težavam, kako z velikim naporom vendarle še hodi po hiši. Zdravnik pa je vzkliknil: »Kaj, še vedno hodi! Prepričan sem bil, da je že zdavnaj nepokrtetna.«

Res, kako različno reagiramo ljudje na razne težave, ki jih imamo. Težko je reči, kako bi morali, kako je edino pravilno. Od marsičesa je odvisen ta naš vzorec reagiranja. Tudi od tega, kaj smo doma, pri svojih starših, v družini, doživljali, ko je kdo zbolel, ko je kdo umrl ali ko se je zgodilo kaj drugega, težkega.

Vprašala sem gospo, ki je to pripovedovala, ali se zaveda, kakšno doto za življenje ji daje mama s svojim odnosom, do starosti in bolezni. Pravi, da se tega dobro zaveda in da ji mamin vzor pomaga premagovati tudi težave, ki jih ima sama. Tudi ona ne pričakuje, da bo mana kar padla z neba. Vsak dan znova se je treba odpraviti na trdo pot, čeprav je ta lahko zelo kratka. Samo nekaj korakov po hiši.

Deli.