Napovedovanje prihodnosti

Malo po novem letu sem srečala gospo, ki mi je pripovedovala o svojem osemnajstletnem sinu. Pred leti se je zdravil zaradi raka in takrat je vsa družina preživljala težke čase. Niso vedeli, ali se bo zdravstveno stanje kljub terapiji obračalo na bolje ali ne. Pripravljeni so morali biti na vse. Pa je fant imel srečo. Bolezen je počasi izginjala, nazadnje povsem izginila. Fant živi sedaj popolnima normalno. Ostalo pa je mnogo spominov, tudi neprijetnih.

Proti koncu lanskega leta je tako, nekako mimogrede naletel na žensko, ki je o sebi trdila, da je vedeževalka, da napoveduje prihodnost. Ne da bi jo za to prosil, mu je začela napovedovati njegovo prihodnost. Morda je večino tega, kar je napovedala, pozabil, prav dobro pa mu je v spominu ostal stavek: »V letu 2019 se ti bo bolezen ponovila.« Najprej je poskusil to izriniti iz zavesti, pozabiti. Toda bolj ko se je bližalo novo leto, bolj je postajal nemiren. Na Silvestrovo se je osemnajstletni fant stisnil k mami kot majhen otrok in jokal. Komaj ga je potolažila. Gospa pravi, da je fant od takrat precej bolj zamišljen, da se le počasi začenja kazati smeh na njegovem obrazu.

Veliko sem premišljevala o tej zgodbi. Tako neodgovorna sem mi zdijo takšna napovedovanja. Ne verjamem, da ti napovedovalci sploh kaj vidijo v prihodnost in verjetno to delajo samo za denar. Ko pa gre za napovedovanje takšnih negativnih stvari, je stvar še toliko bolj nesprejemljiva, če vsega tega sploh ne moreš preprečiti. Kakšen smisel ima potem sploh nekomu to napovedovati. To se mi zdi v bistvu kaznivo dejanje in bi bilo treba te stvari preganjati.

Sploh pa se čudim veliki množici ljudi, ki pogosto hodijo k raznim napovedovalcem prihodnosti in za vse to kar precej drago plačujejo. K njim hodijo spraševat pred izpiti, pred pomembnimi življenjskimi odločitvami, pa še in še. Baje hodijo tja tudi politiki. Res, kako malo zaupajo sebi. In Bogu seveda.

 

Deli.