Najnižja točka

Kadar imaš ob sebi nekoga, ki mu je težko in trpi, iščeš najrazličnejše načine, kako bi ga opogumil in mu pomagal, da bi laže vzdržal. Velikokrat se spomnim na gospo, ki je pripovedovala, kako je s svojim možem doživljala zadnje mesece njegovega življenja. Bil je hudo bolan, stanje se mu je slabšalo, bil je že popolnoma nepokreten in tudi rok že skoraj ni mogel več premikati. Začele so se pojavljati tudi težave pri hranjenju. Bila je popolnoma obupana in ni vedela, kaj naj mu reče, ne da bi se mu zlagala in ga slepila z lažnim upanjem, hkrati pa mu pomagala, da bo še vedno upal.

Na misel ji je prišlo tole. Rekla mu je: »Veš, nekaj časa bo šlo še na slabše, dokler ne bo dosežena najnižja točka. Potem pa se bo obrnilo na bolje. Vzdržati moraš do te najnižje točke.« Možu se je zdela ta razlaga sprejemljiva. Vedno znova jo je spraševal, ali je že dosegel najnižjo točko. Ta ženina razlaga mu je pomagala upati in vzdržati. Saj bo potem bolje! Bolnik je po nekaj mesecih umrl. To je bil trenutek najnižje točke. Smrt je prišla zanj kot odrešitev. Ne vem, ali je bil veren ali ne. Njegova žena veruje, da smrt ne pomeni konca in je zato z vsem prepričanjem govorila o tem, da bo po najnižji točki šlo na bolje, čeprav je vedela, da more biti ta najnižja točka samo smrt.

Kako pomembno je, da tudi v najtemnejših trenutkih lahko upamo, da se nam bodo odprla nova obzorja, čeprav ne vemo, kako in moramo prej še preko najnižje točke! Kako dragoceno je takrat ob sebi imeti človeka, ki prav tako upa, ki pomaga hoditi do te najnižje točke in se soočiti z vsem, kar ta najnižja točka prinaša.

Deli.