Moji projekti

Poleti sem po dolgih letih srečala znanko, nekaj let starejšo od mene. Poznam jo kot zelo aktivno gospo. Takšna je verjetno še danes, v svojem sedemdesetem letu. Prav posebno zadovoljna pa v svojem življenju ni videti.

Njeno glavno vprašanje, ki mi ga je postavila, se je glasilo: »Kakšne projekte imaš trenutno? Kaj načrtuješ?« Čutila sem, da pričakuje odgovor v smislu dela v okviru neke organizacije, kaj vse bi se še dalo narediti, izboljšati, koga še vključiti, kje dobiti denar in podobno. Ob tem njenem vprašanju sem ostala skoraj brez besed. Ne, prav nobenih takšnih projektov nimam. Rekla sem ji samo, da delam svojo četrto kariero, pa ni čisto točno vedela, kaj to je.

Moji projekti so sedaj čisto drugačni, na nekem drugem nivoju. Sem pa prepričana, da niso nič manj pomembni kot tisti, na katere je mislila ona. Ti moji projekti mi delajo življenje lepše in dragocenejše in mi pomagajo, da sem vedno bolj zadovoljna.

In kakšni so ti moji sedanji projekti? Preprosto to, kako bom lahko kos težavam in oviram, na katere naletim. Kako se bom z njimi spopadala brez zagrenjenosti in slabe volje. Kako mi bo uspevalo v vsem iskati najboljšo rešitev in kako bom pri tem lahko postajala vedno bolj iznajdljiva. Moj projekt je tudi to, da imam čas za ljudi, da se z njimi veliko družim in pogovarjam in da mi tudi vsi ti socialni stiki širijo in polepšujejo moj življenjski prostor.

Ljudem, ki živijo v drugačnih projektih, se vse to morda sploh ne zdi tako pomembno. Če pa pogledaš malo bolj celostno, vidiš, da je kakovost življenja odvisna prav od takšnih projektov, kot so moji. Ti delajo človeka zadovoljnega. Gotovo so potrebni in dobrodošli tudi projekti prve vrste, toda za življenje niso dovolj. Tudi če ti kdaj popolnoma propadejo, ohrani človek še vedno svojo vrednost in dostojanstvo in to mu pomaga živeti naprej.

Deli.