Moj prijatelj Sokrat

Zanimivo, kako se v življenju pogosto po mnogih letih vračamo k ljudem, stvarem, dogodkom ali podobno, ki so nas zaznamovali v mladosti. Tako se jaz v zadnjem času zavestneje vračam k Sokratu, grškemu filozofu, ki sem ga še skoraj otrok srečevala pri grščini, pa pozneje pri filozofiji in še kje. Ko smo bili na maturitetnem izletu v Grčiji, sem si kupila njegov kipec in je od takrat ves čas na polici pred knjigami. Lahko bi rekla, da je Sokrat moj prijatelj, ki me v nekem smislu spremlja že od vsega začetka. Na njegov znameniti stavek: Samo to vem, da nič ne vem, se spomnim vedno, ko naletim na nadutost današnjega človeka, ki je prepričan, da bo zdaj zdaj razvozlal vse skrivnosti življenja. Samo še čisto malo manjka do tega, je prepričan.

Življenje filozofa, kakor ga razume Sokrat, zaznamuje »poizvedovanje«, kar pomeni, da je posvečeno nenehnemu iskanju najboljšega možnega življenja. Na svojem sojenju ošteva Atence: »Mar vas ni sram, da toliko pozornosti posvečate služenju denarja, pridobivanju ugleda in časti, nič pa resnici, razumevanju in izpopolnjevanju svoje duše?« Kakor da bi bil ta stavek namenjen nam, v tretjem tisočletju, čeprav ga je izrekel več kot 400 let pred Kristusovim rojstvom!

Zanimiv je tudi Sokratov odnos do smrti. Filozof je govoril o »negovanju umiranja«, s čimer je ponazoril enega od vidikov človekove zrelosti. Sokrat nas spodbuja, da se potopimo v svojo smrtnost in dopustimo, da zavedanje o njej očisti naše namene.

Sokrat ne daje naukov, samo spodbuja k razmišljanju. Ali ne bi bilo za vse nas dobro, če bi bili večkrat filozofi v Sokratovem razumevanju filozofije?

Deli.