Mama te plača

Otroci so zelo zanimivi. Zelo radi preizkušajo, kaj vse si lahko dovolijo ob starših. Največkrat niti ne pričakujejo, da bi jim vse to uspelo. Poskusijo pa vendarle in ko jim uspe nekaj, poskusijo drugič še malo več. In tako gre to naprej in starši se pogosto niti ne zavejo, kdaj jim otroci zrastejo čez glavo in jih povsem obvladujejo.

Zelo zgovorna se mi je zdela pripoved znanke, ki ima dva otroka, sedaj že pubertetnika. Sama je zaposlena v šolstvu in ima precej razgiban delavni čas, tako da je včasih odsotna popoldne, včasih dopoldne. Otroka je čuvala gospa iz soseščine, s katero so se sčasoma prav spoprijateljili. Lahko ji je povsem zaupala in mirno odšla v službo.

Ko je bila hčerka stara kakšnih pet let, morda malo čez, sta imeli z varuško zelo zanimiv pogovor. Sedela je na naslonjaču in zaklicala varuški: »Prinesi mi kozarec vode!« Varuška ni takoj stekla po vodo, ampak je z deklico začela pogovor. Ali ne bi bilo morda bolj normalno, da si gre sama po vodo. Pa je mala takoj našla odgovor: »Saj te mama plača, da me paziš in da vse narediš zame.«

K sreči varuška teh besed ni ohranila zase, ampak je o tem pogovoru povedala mami. In mama se je s hčerko zelo temeljito pogovorila o tem, za kaj varuška dobiva denar in kaj mora ona kljub temu delati sama. Pravi, da je bila to zelo dobra šola in da je po svoje dobro, da se je takrat to zgodilo, ker je imela priložnost, da se je z otrokoma veliko pogovarjala o zelo temeljnih življenjskih stvareh.

Verjetno se pogosto dogaja kaj podobnega. Gotovo je tudi veliko staršev, ki dajejo otrokom čutiti, da se da vse plačati. Njihov otrok si to pač lahko dovoli, ker plačajo. Ob tem pa pozabljajo, da se bistvenega v življenju ne da plačati. Še toliko denarja ti nič ne pomaga. Če v naših medsebojnih odnosih ni solidarnosti, čuta za drugega človeka, ti denar nič ne pomaga. Prav tega pa se moramo učiti že kot otroci, ne šele kot odrasli ali stari ljudje. Takrat je že vse prepozno.

Deli.