Letošnji praznik kulture

Prešeren je s stene Kardinalove dvorane nemo zrl v »performance«, ki je na predvečer obletnice njegove smrti odvijal na Jožefovem hribu. O čem le razmišlja? Je v njegovem pogledu nekaj grenkobe?

Zrl je v povezovanje. Prepletanje dopoldanske prireditve v Varstvu starejših, kjer je bila predstavljena poezija stanovalcev in zaposlene s popoldansko, ki je predstavila utrinke iz kulturnega utripa preteklega leta; Grozdetov recital, Veliki oder sveta, spomin na nastanek pesmi Sveta noč, blažena noč. S hvaležnostjo je direktor Doma nagovarjal vse, ki so sodelovali v programu. In obiskovalce. Eno brez drugega ne bi imelo smisla. Na odru se je odkrilo mesto pevcem župnijskega in otroškega ter zbora zaposlenih, Fantje z Jožefovega hriba so uvedli v praznik in ga tudi v sproščenem druženju zaključili. Otroci so kot pravi virtuozi predali oder odličnima Ivu Umku in Andreju Gubenšku. Osrednja beseda je vrela iz ust Vlada Geršaka, ki razstavlja v avli Doma. Poslednji zvoki programa so bili namenjeni domovini.

Videl je druženje vseh generacij: otrok, ki se jim iskrijo oči in v rokah držijo glasbila, note, videl je mlade, ki recitirajo in pojejo, videl njihove starše, stare starše, ki se jim je rosilo oko, ko jih je nagovarjala sproščenost mladosti. Zvedavi pogledi otrok so z zanimanjem in spoštovanjem spremljali dogajanje na odru, ki so ga malo pred tem zasedali sami. Tudi to je dogajanje današnjega dne. Hvala direktorju Doma, da nam je bilo podarjeno.

Iz Prešernovega pogleda je izginila grenkoba. Dobro je vrelo iz ljudi, ki so zdaj pred dvorano nazdravljali in se veseli drug drugega. Vsakega z njegovimi talenti, ki jih radodarno siplje med druge. Hvala za priložnost, za opomin, da je potrebno sejati, če hočeš žeti. Opomin, da je žetev opravilo, ki se ga vidi, deli in tudi veseli.

Deli.