Križ in ura

Pred leti sem na poti po Nemčiji obiskala zelo staro romarsko središče Altötting. Stare romarske poti so res zanimive. Tam se že mnoga stoletja zbirajo ljudje s svojimi stiskami in občutek dobiš, da je vsak človek od mnogih milijonov ljudi, ki so že bili tam, zapustil svojo sled. Poleg stare cerkve z milostno podobo so pozneje zgradili še veliko cerkev, ki prav tako skriva sledi obiskovalcev. Najbolj od vsega pa sta mi tam ostali v spominu dve stvari: križ in ura.

Ob stari cerkvi sem videla veliko lesenih križev, zelo različnih velikosti. Prihajali so ljudje, si izbrali tistega, ki se jim je zdel primeren, ga zadeli na ramo in potem v zbranosti in molitvi naredili obhod okrog cerkve. Gledala sem jih in premišljevala o križih, ki jih nosimo v življenju. Ne moremo si sami zbirati velikosti, sprejeti moramo tistega, ki pride nad nas. Sami bi si izbrali gotovo lažjega. Pa vendar smo potem pogosto presenečeni sami nad seboj. Vnaprej si največkrat ne bi nikoli mislili, da lahko nosimo tako težak križ.

Druga stvar, ki je tudi nadvse zanimiva, pa je ura v novi cerkvi. Sama je niti ne bi opazila, ker je postavljena precej visoko. Pa je toliko ljudi gledalo navzgor, da sem se morala tudi sama ustaviti. Ura je povezana s figuro, ki predstavlja smrt. Ura tiktaka in smrt kosi. Neprestano, brez počitka. Tako, kot se dejansko dogaja v življenju, če to hočemo ali ne, če to vidimo ali ne.

V Altöttingu sem bila vsega skupaj samo dobro uro. V tem kratkem času pa sem dobila zelo dobro lekcijo o življenju, ki mi je dala misliti tudi še pozneje, še danes. Na zelo nazoren, na zelo preprost način. Zlepa ne bom pozabila križev, pa tudi ne ure, ki bije, in smrti, ki se ne utrudi.

Sedaj, v tretjem tisočletju, sedaj, ko znanost vedno bolj napreduje, ljudje raje ne mislijo na križ in na smrt. Kot da tega ni več. Na to se spomnijo šele takrat, ko koga doleti kaj težkega ali ko kdo umre. Laže bi nam bilo, če bi to večkrat imeli pred očmi.

Deli.