Kot plutovina na vodi

Lepa se mi zdi ta misel: »Upanje v človeškem srcu je podobno plutovini na vodi – lahko jo potisnemo na dno, pa se vedno znova vrne na površje.«

Iz svojih dosedanjih življenjskih izkušenj to lahko potrdim. Vedno znova se potapljam in dvigam, vedno znova mi upanje pomaga, da spet priplavam na površje. Brez tega upanja bi ne mogla živeti.

Srečala sem veliko ljudi, ki so se borili s hudo boleznijo, ki so umirali, ljudi, ki so nosili takšno ali drugačno breme. Vedno znova sem jih občudovala, kako zmorejo. Vedno znova sem se od njih učila upanja.

Ob tem sem veliko premišljevala o upanju. Kakšno je upanje, ki ljudi dviga tudi v situacijah, ki se zdijo neznosne?

Mislim, da bi lahko govorili o dveh vrstah upanja. Eno je veliko upanje, da se bo nekoč vse dobro končalo, čeprav ne vemo, kako: kljub umiranju, kljub različnim oblikam trpljenja, kljub vojnam, korupciji, kriminalu, zlu v svetu … Brez tega velikega upanja bi življenje zastalo. Samo zaradi tega upanja lahko živimo naprej. Mislim, da je Bog položil to upanje v srce vsakega človeka.

Drugo pa je upanje majhnih korakov. Upati pomeni videti možnost za naslednji korak, nič več. Ni treba videti in poznati cele poti, samo naslednji korak. Ne daleč v prihodnosti, ampak tu in sedaj. Upati v drobne stvari v življenju. Upati, da se bo ta dan dobro iztekel.

Ko so me nekje prosili, naj jim za zaključek seminarja o spremljanju umirajočih napišem eno misel, mi je spontano prišel na misel stavek iz pisma Rimljanom: »Upanje pa ne osramoti.« (Rim 5,5)

Deli.