Kot papež

V času umiranja papeža Janeza Pavla II. sem srečala nekoga, ob komer sem veliko premišljevala prav o tem, kako dragoceno je, da se tudi v javnosti pokažemo v svoji nemoči in v svoji bolezni.

Povabili so me v nek hribovski kraj, kjer sem se čisto neformalno srečala s skupino ljudi iz tistega kraja. Prišli so takšni, ki jim je kdo umrl, pa takšni, ki so se sami spoprijemali z boleznijo in podobno. Vsak od nas se je moral z nečim spoprijemati in nam vsem je delo dobro, da samo se o tem lahko odkrito pogovarjali. Najbolj pa si bom gotovo zapomnila moškega, ki je, tako kot ob tistem času papež, imel traheostomo.

Govoriti  ni mogel. Nekaj je o njem povedala žena in on ji je pri tem vneto prikimaval. Pred desetimi leti se je zdravil zaradi raka v grlu, zdaj se mu je bolezen ponovila. Toda ni se samo predstavil. Posegal je tudi v pogovor in na listič pisal vprašanja in mnenja, tako da nam je bil enakovreden sogovornik. Zdelo se mi je čudovito, da kljub bolezni in  kljub temu, da na more govoriti kot mi, odhaja v svet.  Ne ostaja doma. Enakovredno se vključuje v vse pogovore in je tako dragocen za vse, ki so okrog njega.

Izvedela sme tudi, da je bil navdušen muzikant, Igral je klarinet in včasih tudi kaj zapel. Zdaj tega seveda ne more več. Pa se tudi svojemu glasbenemu navdušenju ni odrekel, čeprav je bil v začetku zanj zelo hud udarec, da ne more več igrati klarineta. Potem pa si je nabavil harmoniko in sedaj igra z največjim veseljem harmoniko. Pravi, da tudi njegova bolezen poteka bolj ugodno prav zaradi harmonike.

Hvaležna sem za vse takšne ljudi, ki jih srečujem. Namesto, da bi stokal in se pritoževal, zna poiskati tisto, kar še zmore. Sebi in vsem, ki živijo ob njem, neizmerno olajša življenje. Dobro je, da slišimo o takšnih ljudeh. Morda nam bo misel nanje pomagala v trenutku, ko nam bo hudo. Pravi božji dar je, če zna človek tudi takrat, ko mu je težko, najti tisto, kar še zmore, kar mu je v veselje.

Deli.