Komu je najhuje

Ljudje doživljajo veliko hudega, na najrazličnejših področjih. Verjetno nikomur, prav nikomur, s tem ni prizaneseno. Ko poslušam najrazličnejše zgodbe, si pogosto mislim, da marsičemu, kar doživljajo drugi, sama ne bi bila kos.

Včasih srečamo tudi ljudi, ki postavljajo lestvico, kaj je hudo, kaj je huje in kaj je najhuje. Seveda je najhuje to, kar se pripeti njim. Takšno razvrščanje v resnici nima nobenega smisla in prav tako nima nobenega smisla človeku dopovedovati, da se lahko dogajajo še hujše stvari. Za vsakega človeka je njegova stiska enkratna, neprimerljiva z drugimi in v tej stiski ga je treba vzeti resno.

Res pa je tudi, da človek veliko laže živi, če ne vidi samo sebe. Kdor se poskuša vsaj malo vživljati v svet drugih ljudi, nazadnje skoraj vedno prizna, da velja stara ugotovitev: Bog nalaga človeku tako velik križ, kot ga je tudi sposoben nositi. Potem ni več on sam središče vsega, okrog katerega se vse vrti, ampak postane del človeške družine, v kateri smo vsi med seboj povezani, v kateri je vsak po svoje potreben pomoči in v kateri lahko vsak na svoj način pomaga. Nihče ni tako ubog, da ne bi mogel pomagati, in nihče ni tako vzvišen nad vsem, da ne bi potreboval pomoči.

Pripovedovali so mi o stari ženici, ki živi v domu za stare. Deset otrok ima, zdaj so razpršeni po svetu in zelo redko jo kdo obišče. Seveda bi si želela pogostejših obiskov, ampak kaj hoče. Razume, da življenje tudi z otroki ni prav prizanesljivo. O tem se včasih  pogovarja s svojo staro prijateljico, ki tudi živi v domu. Ta ji je nekoč rekla: «Razumem, da ti je težko, ko tako čakaš in čakaš, pa otroci tako redko pridejo.« Stara ženica pa je pomislila in odvrnila: »Res sem zaradi tega včasih žalostna. Ampak glej, moji sosedi v sobi nasproti mene, je še veliko teže. K njej sploh ne pride nihče.«

Blagor vsem tistim, ki znajo videti druge, ki ne postavljajo sebe kot edino merilo za presojanje, kaj je hudo in kaj ne.

Deli.