Koga sploh še zanimam

Čim starejši smo, toliko pogosteje si zastavljamo to vprašanje. Ali je komu sploh še mar, kaj se dogaja z menoj, kako se počutim, kako sem lahko kos vsemu, s čemer se dan za dnem srečujem? Tega sem se nekako jasneje zavedla, ko sem pred kratkim obiskala skoraj devetdesetletnega gospoda, ki je bil v svojem življenju zelo družbeno aktiven, v mnogih ozirih in je bilo njegovo življenje zelo rodovitno zanj in za ljudi, ki jih je na svoji življenjski poti srečeval.

Zdaj, pri skoraj devetdesetih letih, ima občutek, da ostaja sam z vsemi bremeni življenja v tem starostnem obdobju. »Koga sploh še zanimam?«, se sprašuje. Mnogi, s katerimi je hodil skupaj po življenjski poti, so umrli, nekateri, še živi, so sami nebogljeni in potrebni pomoči, drugi, mlajši in še v aktivnem obdobju življenja, pa imajo druge skrbi in  toliko dela, da se ne morejo ukvarjati še z njim. Tako mu ne preostaja nič drugega, kot da živi s svojo samoto in ne pričakuje, da se bo ves čas nekdo ukvarjal z njim. Ob tem pa so dragoceni spomini na vse, kar je doživljal, kar mu je dajalo vedno znova veliko moči.

Prav ob njegovem vprašanju »Koga sploh še zanimam?« sem veliko premišljevala. Morda ni slabo, če se že dovolj zgodaj, ne šele v visoki starosti, zavemo, da življenje teče naprej, tudi brez nas. Tudi prav je tako. Si lahko zamišljamo, kako hudo bi bilo živeti z občutkom, da je vse odvisno od nas, tudi še potem, ko smo že  zelo stari? Ne, pride trenutek, ko vzamejo v roke dogajanje druge generacije, ki delajo morda marsikaj drugače, kot bi si mi želeli. Ampak vso pravico imajo do tega.

Verjetno se nam vsem dogaja podobno, če seveda prej ne umremo. In vsakemu človeku je prepuščeno, da na svoj način odreagira na to. Nekateri z jezo in užaljenostjo, drugi spet s hvaležnostjo za vse, kar je bilo dobrega in so pri tem povsem pripravljeni stopiti na bolj neaktivno mesto, s katerega lahko tiho opazuje življenje okrog sebe. Vsak dan prosim Boga, da bi znala biti v tej drugi skupini.

Deli.