Ko sošolci zafrkavajo

Otroci so včasih zelo kruti in neusmiljeni do sošolcev. Če se znajo starši z njimi pogovoriti in pravilno ukrepati, jim lahko zelo pomagajo. Ne samo za to situacijo, ampak jim pokažejo način reševanja podobnih problemov tudi v prihodnje.

Mama fanta s cerebralno paralizo je pripovedovala, kako so se s takšnim problemom srečali v njihovi družini. Mlajši sin je hodil v tretji razred osemletke in sošolci so ga pogosto zafrkavali, da ima brata na invalidskem vozičku. To je šlo tako daleč, da se ni hotel več v javnosti pokazati s svojim invalidnim bratom in je hodil raje nekaj metrov zadaj ali spredaj, ne pa poleg brata. Mama se je z njim pogovorila in čutila, da mora nekaj ukreniti, v dobro obeh sinov in cele družine. Odšla je v šolo in povedala vse učiteljici. Sklenili sta, da bo najbolje, če prideta s sinom na invalidskem vozičku v razred. To sta tudi storila. Eno uro so sošolci imeli priložnost, da so videli fanta na vozičku, marsikaj povprašali, pa tudi mama jim je veliko povedala o fantu. Sam ne more govoriti, čeprav vse razume. Od takrat mlajšega sina ni nihče več zafrkaval. Sošolci, ki so bili prej najbolj objestni, sedaj že od daleč pozdravljajo mamo in prizadetega fanta. Še na misel jim ne pride več, da bi se norčevali.

Mlajši sin je sedaj star trinajst let. Povsem samoumevno se mu zdi, da skrbi tudi za prizadetega brata, kolikor more, in da se v javnosti pokaže z njim. V šoli se je prijavil v skupino mladih prostovoljcev, ki obiskujejo stare ljudi. Pomagati nemočnim ljudem se mu zdi velika vrednota.

Tako zelo pomembno je, kako vzgajamo mlade ljudi za solidarnost z vsemi, ki potrebujejo pomoč. Najprej morajo videti tiste, ki so v njihovi neposredni bližini, da se lahko potem posvetijo tudi tistim, ki so bolj oddaljeni. Otrok s cerebralno paralizo je za družino gotovo velik izziv. Zahteva veliko odrekanja in napora. Predstavlja pa hkrati priložnost, da se vsi v družini učijo biti solidarni in potrpežljivi. Če bi ljudje to bolj znali, bi bil svet, v katerem živimo, lepši.

Deli.