Ko ne odločaš več sam

Ljudje zelo radi načrtujemo in organiziramo. To nam daje občutek, da smo potrebni. Včasih celo tako zelo, da bi brez nas vse zastalo. Seveda smo včasih tudi razočarani, ko vidimo, da gre vse naprej tudi brez nas, na primer potem, ko se upokojimo ali pa po smrti nekoga, ki je bil prej zelo aktiven. Si zamislite, kakšno bi postalo življenje, ko ne bi imeli nobenega načrta več, ko ne bi bilo ničesar več, kar bi lahko organizirali?

Konec lanskega leta sem se zamislila ob pismu znanke, ki živi v inozemstvu. Lani je praznovala sedemdeset let in v tam letu je tudi zbolela za rakom. Bolezen je hitro napredovala in konec leta je bil rak že zelo razsejan. Ženska, ki je bila vse svoje življenje izredno aktivna v vseh ozirih, osebno, poklicno in družbeno, se je v trenutku znašla v položaju, ki ga v svojem aktivnem življenju ni nikoli načrtovala ali razmišljala o njem. Takole mi je napisala v svojem pismu: »Kot ženski, ki je vedno rada organizirala in načrtovala, mi ni tako lahko, da tega ne morem za svojo prihodnost.« Zdaj se je ustavilo in tu čez domet njenega načrtovanja ne seže več. Ne preostane ji nič drugega, kot da sprejema stvari tako, kot prihajajo, ne da bi vedela, kako se bo njeno življenje odvijalo naprej.

Znala je to svoje dogajanje izredno lepo izraziti. Upam tudi, da je v sebi našla dovolj moči, da se trezno sooča z neznano prihodnostjo. Prvič v svojem življenju. Vem, da ji vera veliko pomeni in da ji pomaga na tej poti v neznano. Dolga leta jo že poznam in sem skoraj prepričana, da jo v tej težki situaciji drži pokonci upanje, da ni nič zaman, da nekoč mora biti vse dobro, kljub bolezni, ki napreduje, in kljub smrti, ki se prav gotovo približuje.

V življenju se pogosto znajdemo pred veliko neznanko, kako naprej. Če ne prej, prav gotovo ob smrti. Te neznanke nikoli ne bomo znali zadovoljivo rešiti, lahko pa veliko razmišljamo ob ljudeh, ki se z njo soočajo.

Deli.