Kako dolgo še

To vprašanje sem prvič tako jasno slišala pred dobrimi dvajsetimi leti, ko sem se pogovarjala z gospodom, starim nekaj nad petdeset let. Takole je razmišljal: »Premišljujem, koliko avtomobilov bom v svojem življenju še kupil« Lahko bi to vprašanje postavili tudi drugače: »Kako dolgo bom še vozil?« Od takrat ga nisem več srečala in ne vem, kako je sedaj z njegovimi avtomobili. Ali še vozi ali ne, ali je sploh še živ.

V zadnjem času to vprašanje vedno pogosteje slišim. Pri drugih ljudeh, oglaša pa se tudi pri meni. V bistvu si to vprašanje lahko postavlja vsak človek. Koliko časa bom ostal(a) še tako vitalen in zmogel(la) vse, kar mi nalaga življenje? Koliko časa bom lahko še sam(a) kos vsemu, kar je treba postoriti v stanovanju? Koliko časa bom lahko še bral(a) brez očal? Ta seznam bi lahko nadaljevala brez konca.

Ko pa se človek sooči z boleznijo in invalidnostjo, so ta vprašanja še veliko bolj aktualna in včasih zaskrbljujoča. Znanka mi nje pred kratkim pisala: »Ne vem, koliko časa bom še zmogla teh nekaj korakov s hojco po stanovanju? K sreči to ni veliko in vsak kvadratni meter bi bil odveč.« Tudi sama si to vprašanje pogosto postavljam. »Koliko časa mi bo še uspelo ohraniti to mero samostojnosti, ki sicer ni velika, je pa zelo dragocena, dokler je.« Zato je razumljivo, da veliko premišljujem prav o tem vprašanju: »Kako dolgo še«?

So me pa prav v  zvezi s tem veliko naučile tudi dosedanje izkušnje. Marsičesa si pred leti sploh nisem mogla predstavljat, da bi lahko postalo del mojega življenja. Potem pa stvari prihajajo, korak za korakom in nazadnje vidiš, da se da živeti tudi s  tem, tudi z raznimi oblikami omejitev. Pa takšno življenje sploh ni bedno, ampak kljub vsemu zelo kakovostno. Zato se mi zdi prav, da vprašanju »Kako dolgo še?« pristavim še en stavek: »In upam, da bom zmogla tudi potem, čeprav v tem trenutku še ne vem, kako.«

Deli.