Kaj je čudež

Ob svetovnem dnevu bolnikov, 11. februarja, je bilo malo več slišati o Lurdu, posebno še zato, ker obhajamo letos stopetdeseto obletnico prikazovanj v Lurdu. Ob tem se vedno govori tudi o čudežih, ki naj bi se zgodili tam. Sama imam izredno lepe spomine na Lurd. Tam sem bila petkrat, vsakokrat v nekoliko drugačnih okoliščinah. Pred leti dvakrat kot zdravniško spremstvo, nazadnje, leta 2006, z invalidskim vozičkom. Zame je to res svet kraj, ki ga moraš na svoji koži doživeti, da to razumeš.

Čudeži, o katerih je največkrat govora, so zame postranska stvar. Lahko so se kdaj zgodili, se pa dogajajo tudi povsod drugod. Pri svojem delu z bolniki sem tega veliko doživljala. Treba jih je seveda videti. Lahko pa človeku niti največji, najbolj očiten čudež ne pomaga, da bi živel bolj kakovostno.

Osebno razumem čudež malo drugače. Ne tako, da na primer tumor naenkrat kar izgine, čeprav se tudi to dogaja. Čudež je predvsem v tem, da človek, ki misli, da na primer bolezni sploh ne bo mogel preživeti, najde v sebi moč, da gre naprej. Pa ne samo to, ob vsem težkem, kar doživlja, čuti, kako kot človek raste in dobiva veliko moči. Čudež je tudi v solidarnosti, ki se v takšnih okoliščinah pojavlja med ljudmi. Prav tega doživljamo veliko okrog sebe. In Lurd nam govori o tem na vsakem koraku. Zato ni čudno, da ljudje odhajajo iz Lurda v sebi pomirjeni, pa tudi če se njihove bolezni ne da ustaviti in napreduje. To je veliki čudež Lurda.

O tem sem razmišljala, ko sem se ob zadnjem obisku Lurda znašla med nepregledno množico ljudi na vozičkih. Ljudje vseh starosti, najrazličnejših narodnosti, z vseh koncev sveta. V tem položaju sem Lurd doživela še veliko bolj kot takrat, ko sem bila prisotna kot zdravniško spremstvo. In v meni je bila prisotna velika želja, da bi znali to doživljanje Lurda čim bolj prenašati v naša življenja, kjerkoli na svetu že živimo. In da bi čudež znali videti tako. Potem bi ga večkrat zaznali in se ga veselili.

Deli.