Kaj bom pa počela?

Gospa pri osemdesetih letih je morala na operacijo. Doslej je bila v glavnem vedno zdrava, v odlični kondiciji za svoja leta. Zelo rada je delala na svojem vrtu in prav obdelovanje vrta je bilo njeno največje veselje. Ko je čakala na operacijo, za katero je vedela, da bo za nekaj časa omejila njeno aktivnost na vrtu, je pogosto tarnala: »Vse življenje sem bila navajena delati. Sploh si ne znam prestavljati, kako bom lahko živela, ne da bi kaj delala, predvsem pa, ne da bi brskala po zemlji. Le kaj bo z menoj?«

Verjetno večkrat slišimo takšne tožbe. Seveda pri ljudeh, ki so bili vse življenje navajeni delati. Tisti, ki nikoli niso prav radi delali, teh skrbi nimajo. Ampak teh, ki delajo, je še kar dovolj in lahko si mislimo, da ni tako preprosto, ko se znajdeš v situaciji, ko delati ne moreš več, ko se počutiš nekoristnega, ko te ob tem celo popade misel, da si v takšnem stanju odveč.

Pa je res tako? Si res odveč? Velja v življenju res samo to, kar delaš, kar ustvariš, ali pa so še drugačne vrednote, ki presežejo delo samo? Kaj pa modrost, ki raste v človeku ob vsem, kar doživi, kar pretrpi in s katero lahko drugim nekaj daje? Seveda pa je odvisno od človeka samega, ali bo v takšnem stanju »nedela« dajal nekaj drugim ali pa bo druge samo obremenjeval s svojim nezadovoljstvom in tarnanjem. Prav na takšno stanje bi se morali v življenju tudi pripravljati. Ne šele takrat, ko nas zunanje okoliščine prisilijo, da postanemo na zunaj neaktivni. Že veliko prej. In kako? Tako, da že od vsega začetka zavestno postavljamo lestvico svojih življenjskih vrednot. Da v vsakem trenutku preudarjamo, kaj je zame tisto, kar je najpomembnejše, kar ostane tudi potem, ko ne morem ničesar več. Kdo sem in kaj hočem s svojim življenjem?

Z gospo sva se o vsem tem pogovarjali. Ni tolažba v tem, če ji rečem, da bo kmalu spet lahko delala v vrtu. Upajmo, da bo, morda pa tudi ne. Nič drugega ji ne preostane, kot da se nauči tudi tega, da včasih ne dela nič.

Deli.