Kaj bodo pa ljudje rekli

Zanimivo, kolikokrat slišimo prav ta stavek: »Kaj bodo pa ljudje rekli?« Kot da vse, kar delamo samo zaradi drugih, da bodo zadovoljni, da nas bodo pustili pri miru, da bodo o nas rekli samo kaj dobrega, če že bodo kaj rekli. V resnici pa ljudje o drugih ljudeh govorijo zelo veliko. Pravzaprav veliko raje govorijo o drugih kot o sebi. Govorijo tudi najrazličnejše stvari. Takšne, ki ustrezajo resnici, takšne ki so zelo blizu resnice, pa tudi takšne, ki so zelo, zelo daleč stran od resnice.

Kdor je pameten, bo z veliko previdnostjo sprejemal vse, kar sliši o drugih. S tem, kar sliši, bo tudi previdno ravnal. Najhuje je takrat, ko se različne »novice«, ki ne ustrezajo resnici, kot blisk širijo naokrog in po poti še rastejo in postajajo vedno večje in večje. Ljudje se o tem pogovarjajo, uživajo, pri tem pa jim ni treba prav nič premišljevati o sebi, o svojih reakcijah, o tem, kako sploh znamo ravnati z resnico.

Tako začenjamo že čisto majhne otroke navajati na to, da jim zelo veliko pomeni, kaj bodo ljudje rekli o njih. Namesto da bi jih vzgajali v samostojne ljudi, ki znajo misliti s svojo glavo, ki znajo biti to, kar so, ki znajo biti na to svojo enkratnost tudi ponosni in kaj vložiti vase, v razvoj in rast svoje osebnosti, jih že kot majhne navajamo, da se morajo ravnati po drugih. Samo da niso drugačni. Takšni ljudje največkrat tudi niso zadovoljni s seboj, ker drugim ljudem vedno kaj ni po volji. Vse to se potem pri človeku vleče do pozne starosti, pravzaprav do konca, do smrti.

Prav zabavala sem se, ko sem poslušala o zelo stari gospe, ki je morala na majhno operacijo kožne spremembe na nosu. Pravzaprav ni bilo nič posebnega, le za nekaj dni so ji drobno brazgotino prekrili z obližem. Ko jo je hčerka pripeljala domov, pred blok, je bila njena glavna skrb: »Kaj bodo pa ljudje rekli, ko me bodo videli?« To jo je najbolj skrbelo. Ne to, kako se bo ranica celila. In potem je z velikim olajšanjem ugotavljala: »Hvala Bogu, da me nihče ni videl.«

Deli.