Iz drugega zornega kota

Vse stvari so v glavnem prirejene za zdrave odrasle in za desničarje. Že levičarji, ki jih je vedno več, imajo včasih težave, ker se morajo temu prilagajati. Največkrat se tudi ne zavedamo, da otroci, iz svoje višine, vidijo stvari precej drugače kot mi. Neki oče mi je pravil, kako je poskušal tri ure preživeti s svojim triletnim otrokom, na tleh. Rekel je, da se je pri tem veliko naučil in da sedaj marsikaj bolje razume.

Verjetno se ne ukvarjamo veliko z mislijo, kako doživljajo svet ljudje, ki so v čem drugačni od nas. Ob slepih sem doživljala, kako pomembno je, da stvari lahko otipajo, da jim o stvareh, ki so pred njimi, kaj povemo, da jih opišemo. Spomnim se, da sem imela enkrat predavanje za gluhe in sem se takrat od njih veliko naučila. Namesto mene so gledali žensko, ki jim je moj tekst tolmačila v njihov jezik, bili so ves čas precej glasni. Imela sem občutek, da me sploh ne poslušajo. Pa ni bilo tako. Ko smo se potem pogovarjali, seveda tudi s pomočjo tolmačice, sem videla, da so še kako dobro sledili vsemu, kar sem povedala.

Tudi človek na vozičku vidi svet malo drugače kot ostali. Tega sem se zares zavedla šele takrat, ko sem sama sedla na voziček. Prej sem se sicer pogosto gibala med invalidi na vozičku, ampak takrat nisem bila del njih, nisem videla stvari iz njihovega zornega kota.

Zdaj pa doživljam, kako pomembno je, da tisti, ki te vozi z vozičkom, to razume. Da te na primer v trgovini, kjer bi si rad nekaj ogledal, ustavi pred to polico in ne malo naprej, kar ustreza njemu za teboj. Da te v cerkvi ne postavi za hrbte ljudi. Če je spremljevalec velik, ki vidi preko vseh glav, se tega morda niti ne zaveda.

Takšnih situacij je lahko veliko in končno to ne velja samo za odnos do vozičkarjev. Naše skupno življenje je lahko veliko lepše, če se znamo čim bolje vživeti v položaj drugega človeka. Morda se ob invalidih tega lahko učimo.

Deli.