Imeti ime

Pripovedovali so mi o nekem klošarju, ki je pritekel ves navdušen in z nečim v roki mahal in klical: »Poglejte, osebno izkaznico imam, na njej piše moje ime, prav moje ime!« Kako pomembno je, da imajo tudi brezdomci ime!

Morda se premalo zavedamo, kaj pomeni imeti ime, kaj pomeni, da Bog vsakogar izmed nas kliče po imenu. Zato tudi ni vseeno, če ime drugih pozabimo ali zamenjamo. Ime spada k človekovi enkratnosti in nezamenljivosti.

Včasih je zanimivo poslušati, kako se ljudje med seboj naslavljajo. Veliko ljudi poznam, ki nikoli ne izrečejo imena, ampak vedno začenjajo stavke približno tako: »Ti, poslušaj, kaj misliš … ti, ali veš …« Ali pa mnogi zakonci, ki takole govorijo o sozakoncu: »Naša pa dobro kuha ….Moj se nikoli ne napije …« To je sicer lepo in prav, še lepše pa bi bilo, če bi rekel npr.: «Naša Alenka pa dobro kuha … Peter se nikoli ne napije.« Zakaj se tisti, ki živijo tesno drug ob drugem, izogibajo izgovoriti ime nekoga, ki ga imajo radi? Kako lahko razveselimo ljudi, če si zapomnimo njihovo ime, če jih še po dolgem času znamo nagovoriti s pravim imenom.

Tudi v odnosu do bolnikov je to zelo pomembno. Ne smejo imeti občutka, da so za zdravnika ali za sestro samo bolnik v sobi številka toliko s to ali ono diagnozo, ampak da so zanje določena oseba z določenim imenom, tudi z vso predzgodovino, ki jo prinašajo s seboj. Ko sem še delala v bolnici in sem imela čas, sem rada povabila bolnike, da so pripovedovali o sebi, ne samo o težavah z zdravjem, ampak od kod so, s čim se radi ukvarjajo, česa se veselijo, kaj radi berejo, kako razmišljajo o življenju … Tudi vse to je povezano z imenom in je del njihove enkratnosti.

Deli.