Imam hišo

Lepo je imeti hišo. Posebno še, če to ni samo hiša, ampak tudi prijeten in varen dom. Kdo si je ne bi želel. In vendar ti v nekem trenutku prav nič ne pomaga, če imaš hišo. Morda bi se znali zares veseliti bivanja v hiši, če bi se tega dejstva bolj zavedali.

To mi je prihajalo na misel, ko so mi pripovedovali o devetindevetdesetletnem moškem, ki so mu morali odrezati nogo in je bil odvisen od tuje pomoči štiriindvajset ur na dan. Žena, stara že krepko čez osemdeset let, je tudi potrebovala pomoč za normalno življenje. Sin je živel v tujini in se je vračal domov, ko je le mogel, potem pa seveda spet odhajal. Pomoč za nekaj ur na dan bi se še dalo dobiti, za ves dan pa ne. Žena in sin sta začela iskati prostor v domu za stare. Starša bi se preselila tja. Sin bi prihajal in bi vedel, da sta preskrbljena, ko bi moral oditi. Oče se je uprl: »Saj imam vendar hišo!« Ampak sama hiša mu je bila bolj v breme kot v pomoč, ker ga je težilo, da mora kljub hiši razmišljati o domu. Pa toliko truda ga je stala in tako ponosen je bil nanjo!

Ob tem sem se spomnila sestre, ki dela v domu in mi je pripovedovala, kako je pred leti prišel v dom moški. S seboj je prinesel lepo svečo in jo skrbno spravil v omaro. Sestri je naročil: »Prižgite jo, ko bom umiral.« Sestra je to njegovo željo vzela zelo resno, in ko je čez čas moral v bolnišnico, se je bala, da mu je ne bo mogla izpolniti. Pa se je še vrnil v dom, in ko je umiral, je sveča gorela. Sestra se še sedaj z veseljem spomni nanj. Njegovo umiranje je doživljala kot praznik.

Dve zgodbi, dve človeški usodi. Podobnih zgodb bi lahko slišali še veliko. Seveda, če jih hočemo slišati. Vsaka ima svoje sporočilo. Kolikokrat smo se v življenju pripravljeni ustaviti in se vprašati, kaj je tisto, kar nam bo ob koncu še ostalo pomembno. Morda samo sveča in nič več.

Deli.