Ima dobrega moža

Po kakšnih petih letih sem spet srečala znanko, s katero sem vedno rada malo poklepetala. No, to nikoli ni bil klepet, ampak vedno pravi pogovor, tudi če ni trajal dolgo. Spomnila sem se, kako mi je takrat, pred petimi leti, pripovedovala, kako je zbolel sin, študent, kako so mu morali operirati možganski tumor. Vsa družina, poleg sina imajo še eno hčerko, je bila zelo v skrbeh. Niso vedeli, kako se bo vse skupaj končalo. Zdaj je sin v redu, končal je študij in se samo sem in tja spomnijo, kako je bilo pred  petimi leti. Gospa pravi tudi, da jih je sinova bolezen kot družino še bolj povezala.

Pa še nekaj je rekla: »Imam dobrega moža. Zato smo vse skupaj laže prenesli. Še raje ga imam kot takrat, ko sva se poročila.« Zelo lepo mi je bilo slišati takšno izjavo. Po osemindvajsetih letih zakona lahko ženska reče nekaj takega. Tudi na celi njeni zunanjosti, v izrazu njenega obraza, je moč zaznati, da je v sebi zadovoljna. Ob tem pa tudi pripravljena videti druge, ki kaj potrebujejo.

Ko sva se dogovarjali, kdaj se bo oglasila pri meni, je bilo njeno prvo vprašanje: »Ali kaj potrebujete, da vam prinesem?« Ne, ničesar nisem potrebovala, bilo pa mi je prav prijetno slišati to vprašanje. Mnogo ljudi poznam ki tega ne bi bili nikoli pripravljeni vprašati. Zanjo pa je bilo to vprašanje tako samo po sebi umevno in dalo se je tudi čutiti, da misli resno, da tega ne teče kar tako, zaradi lepšega.

Pa še nekaj mi je prihajalo na misel. Naši odnosi nam niso kar tako dani, podarjeni. Zanje moramo tudi nekaj storiti, vanje vložiti svojo energijo. Prav gotovo velja to tudi za njen odnos z možem. Ni jima kar padel z neba, morala sta ga graditi, korak za korakom, tudi ob vsem težkem, kar sta doživljala. In bolezen otroka je ena najtežjih stvari, ki jo zakonca lahko doživita. Mnogi zakoni se ob tem razbijejo. K sreči pa ne vsi. Ta gospa pred menoj je bila živi dokaz za to. Tudi dokaz za to, da se splača prizadevati za čim boljše medsebojne odnose. To nam pomaga živeti takrat, ko je hudo.

Deli.