Grobek za kukavico

Včasih je naravnost ganljivo opazovati, kako otroci doživljajo svet, v katerem živijo, in vse, kar se jim dogaja. Morda bi se morali učiti prav od njih, ali drugače povedano, tudi kot odrasli bi morali ohraniti več otroškega doživljanja sveta. Laže in lepše bi živeli.

Pesnik Tone Kuntner in njegova žena sta me povabila na vikend blizu Ljubljane. Leži sredi gozda in v vsej okolici lahko na vsakem koraku začutimo, da je to tudi svet otrok. Za njune vnuke ima vsak košček zemlje, vsako drevo, vsak grm, svoj pomen.

Na prav posebnem mestu, pod drevesom, je grobek za kukavico. Pred letom in pol je njun sedemletni vnuk našel obnemoglo kukavico, ki je kmalu potem poginila. Zelo spoštljivo jo je pokopal, tu pod drevesom. Pri tem so sodelovali vsi prisotni: babica in dedek, pa mlajša sestrica. Na grobek so postavili križ. Vnuk je kmalu ugotovil, da to ni dovolj. Manjkal je napis na križu in dedek mu je pomagal z napisom: IMELI SMO TE RADI – HVALA ZA PESEM POMLADI. Zraven so dodali še datum smrti. Pozneje so pred grobek postavili še čisto majhno klopco. Vnuk se večkrat umakne tja. Kadar želi biti sam, kadar o čem prav posebno razmišlja. Spomin na pokojnega prtička ga pomirja.

Od tega otroka in njegovih starih staršev bi se lahko veliko naučili. Ob žalovanju za ptičkom se uči žalovanja tudi za pozneje v življenju, ko bo žaloval za ljudmi. Gre za odnos do tistih, ki so s teboj živeli, pa jih ni več. Gre za to, da je v ospredju bolj hvaležnost za skupno prehojeno pot, kot pa žalost, ker tega ni več.

Mnogi odrasli ljudje so že tako zelo odrasli, da ne znajo več spoznati vrednosti otroškega načina dojemanja sveta. Zato marsikdo svojega otroka ali vnuka ne bi podprl v želji, da lepo pokoplje ptička. Marsikomu bi se to zdelo povsem nesmiselno in bi rekel: »Kakšne neumnosti se greš! Daj se že enkrat spametovati!«

K sreči pa so med nami tudi še takšni ljudje kot ta otrok in njegovi stari starši. Prav zaradi takšnih ljudi je svet lepši.

Deli.