Enkrat se odloči, da boš zadovoljen

V skupini slepih in slabovidnih smo se pogovarjali o zadovoljstvu. Toliko ljudi okrog nas je nezadovoljnih. Verjetno nezadovoljstvo s starostjo narašča in potem se ugodi, da postajajo ljudje z leti vedno bolj nezadovoljni. Meni jih je prav žal. Namesto da bi s hvaležnostjo in zadovoljstvom gledali na svojo prehojeno pot, vsak dan bolj tožijo in so v breme sebi in vsem v okolici.

Nihče od nas ni v življenju doživljal samo lepih vzpodbudnih stvari. V življenju vsakogar od nas je bilo pestro: bile so dobre, razveseljujoče, pa tudi hude, težke stvari, ki bi jih človek najraje izbrisal. Bilo je pisano in lahko smo veseli, da smo tudi težko in hudo preživeli. Ko se človek ozira nazaj, iz nekoliko večje razdalje, dobi marsikaj drugačno razsežnost in sploh ni več tako hudo. Ali pa prav nasprotno: veliko ljudi je, ki postajajo vedno bolj nezadovoljni zaradi stvari, ki so se jim dogajale pred mnogimi, mnogimi leti. Res, ni toliko pomembno, kaj se ti je zgodilo, ampak od tega, kako gledaš na to.

O vsem tem smo se pogovarjali v skupini. Prepričana sem, da je vsak od udeležencev, doživel marsikaj težkega. Že to, da ne vidiš več, je dovolj huda stvar. Pa gotovo še marsikaj drugega. Saj se vsega ne vidi na zunaj.

Zanimiva se mi je zdela izjava ene od udeleženk: »Človek se mora enkrat zavestno odločiti, da bo zadovoljen, da hoče biti zadovoljen in da bo za to tudi delal potrebne korake.« Zelo redko slišimo takšne izjave. Prav ta njena misel mi ne gre in ne gre iz glave. Kdo ve, če bi ljudje, ki se tako nezadovoljni poslavljajo iz tega življenja, bili kdaj pripravljeni o tem razmisliti? V visoki starosti je to verjetno prepozno. O tem moramo začeti razmišljati že mladi in se potem tudi korigirati in vzpodbujati, da nas v starosti ne bo zaneslo v takšno nezadovoljstvo.

In ne bi bilo slabo, če bi se vsak dan znova vprašali: »Ali moja odločitev, da bom zadovoljen, še vedno drži? Ali kaj storim zanjo?«

Deli.