Dva scenarija

Sokrat je že pred več kot dva tisoč leti zelo jasno in razumljivo povedal marsikaj, kar bi nujno moral osvojiti vsak od nas. Njegov način razmišljanja človeka navaja k nadaljnjemu razmišljanju o čisto konkretnih stvareh življenja in prav to nam lahko pomaga, da lepše in bolj polno živimo.

Mislim, da je njegova misel tudi ta, da mora imeti človek v življenju vedno najmanj dva scenarija, če ne celo več. Zelo hudo je, če imaš samo enega in si ves usmerjen v ta en in edini scenarij, potem pa se ta ne uresniči. Čista katastrofa.

Prav ta misel o najmanj dveh scenarijih mi je prišla na misel, ko mi je neka ženska pripovedovala o svojem šestinosemdesetletnem očetu, ki je v zadnjih mesecih močno shujšal, zdaj pa se mu je pojavila kri v blatu. Trenutno je v bolnišnici, kjer mu delajo preiskave. Zdravnik je menda enkrat omenil možnost operacije. Bolnik sam in vsa družina vidijo sedaj pred seboj samo eno: kako bo operiran in kako bo potem spet vse dobro, tako kot v starih dobrih časih. Nihče od njih niti malo ne pomisli, da bolezen morda ni več ozdravljiva, da se mu življenje verjetno izteka.

Ljudi, ki živijo z enim samim scenarijem, verjetno niti ni tako malo. Tudi družba, v kateri živimo, je bolj naklonjena enemu samemu scenariju. Živeti zdravo in ostati čim dlje mlad in zdrav. Zato pa je seveda stiska toliko večja, ko se življenje odvija po svoje in se prav nič ne zmeni za njihov edini scenarij.

V vsaki življenjski situaciji bi bilo dobro imeti dva ali več scenarijev, ob bolezni pa je to še prav posebno pomembno. Človeka to lahko pomiri in mu pomaga, da usmeri vso svojo energijo v pozitivno rešitev, čeprav obenem tudi ne izključuje možnosti, da bolezen ne bo potekala dobro. Saj se tudi pri čisto navadnih stvareh, na primer pri operaciji slepiča pri mladem človeku, lahko kaj hudo zaplete, čeprav to ni običajno. Pogosto pa se tudi izkaže, da tisti nepričakovani scenarij sploh ni tako slab.

Deli.