Dva pogoja

Za praznike mi je telefonirala znanka, ki že dolgo časa z družino živi v tujini. Moža, ki je star enaindevetdeset let, je pred nekaj časa zadela kap, tako da je sedaj praktično nepokreten. Poleg tega vedno bolj napreduje tudi Alzheimerjeva bolezen. V zadnjem letu tudi ne more govoriti, tako da se morata sporazumevati z nebesedno govorico. V začetku je bilo hudo, zdaj pa se to že kar v veliki meri obvlada. Vse skupaj sploh ni lahko, kljub vsemu pa nekako gre in ji uspeva, da možu  ni treba v dom. Vedno znova pomisli na to, kako sta si ob poroki obljubila zvestobo v dobrem in slabem in pomoč, ko jo bosta potrebovala.

Zanimivo je, kako ljudje okrog nje to komentirajo. Nekateri ji pravijo, da je svetnica, drugi jo imajo za neumno. Sama pravi, da ni ne eno, ne drugo. Dela samo to, kar je v njeni moči, nič več. Če tega ne bi zmogla, bi morala seveda iskati druge rešitve. Pravi, da ima zelo dobro zdravstveno zavarovanje in da dobiva veliko pomoči, ki je povezana s tem zavarovanjem. Domov ji pridejo pomagat, tako da je le del te pomoči prepuščeno njej sami.

Premišljujem prav o tem, kako zelo sta potrebna oba ta dva pogoja. Če moža ne bi imela rada, bi ji še tako velika pomoč ne zadostovala in bi moža verjetno že zdavnaj oddala v dom za stare. Po drugi strani pa ji še tako velika ljubezen do moža brez obilne pomoči od drugod ne bi mogla pomagati, da lahko doma skrbi zanj. In upa, da ji bo to uspelo do konca, do njegove smrti.

Zelo realni moramo biti, ko presojamo druge, ali dovolj naredijo za svoje bolne in obnemogle ljudi doma. Če je v družini star in bolan človek, pa družina od zunaj skoraj ne dobi nobene pomoči, je dom res skoraj edina rešitev. Ljudje, ki imajo največ pripomb, navadno nič ne pomagajo, samo delijo nauke drugim. Dom ni idealna rešitev, je pa lahko najboljša rešitev v dani situaciji.

Deli.