DOPOVEDUJ SI, DA ZMOREŠ

Veliko ljudi poznam, ki bi lahko povedali, kako so bili v kakšni zelo težki situaciji, pa so jo potem s skrajnimi močmi uspeli obvladati. Tudi to bi marsikdo povedal, kako si je v najtežjem trenutku dopovedoval, da zmore, in glej, res je zmogel. Nekaj že mora biti na tem, da si človek dopoveduje, da zmore.

Včasih pa stvar le ni tako preprosta. Lahko si dopoveduješ še in še, pa ne gre. Sama to doživljam na svoji koži zato toliko laže razumem ljudi, ki v svoji najožji okolici doživljajo nerazumevanje. Kot da sami ne bi hoteli.

Večkrat se spomnim, kako mi je že pred leti žena popolnoma nepokretnega invalida pripovedovala, kako je moža spodbujala, naj se vendar potrudi in vsaj malo dvigne nogo. Noga je ostala na tleh in ona je to razumela, kot da noče sodelovati. Ta zgodba mi je prihajala na misel, ko sem poslušala žensko, staro malo več kot šestdeset let. Res je v pokoju, ima pa veliko hišo, ki jo mora pospravljati, velik vrt, ki ga obdeluje in k njej se vedno znova zatekajo otroci z vnuki. Štiri otroke ima, vsak s svoji družino. Kadar se zberejo vsi, otroci, trije zeti in ena snaha, pa enajst vnukov, jih je na kosilu enaindvajset. Takšna skupna kosila sploh niso tako redka, včasih pridejo samo nekateri, včasih tudi samo vnuki, od katerih še nobeden ni starejši od petnajst let. Do sedaj je to delo še kar zmogla in ji je bilo tudi v veselje, ko jih je vse gledala okrog sebe. Zdaj pa so ji moči začele popuščati in ima občutek, da bo morala v prihodnje svoje delo malo omejiti, kaj opustiti. Malo je potožila možu, pa je dobila odgovor: »Dopoveduj si, da zmoreš.« Postala je žalostna ob tem odgovoru, saj ima občutek, da je nihče ne razume, ko ji moči pojenjujejo.

Vedno smo v skušnjavi, da vse sodimo po sebi in drugim dajemo nasvete, kako naj bi, kako morajo, kaj je zanje najbolje. Morda ne bi bilo slabo, če bi bili večkrat bolj skromni in ponižni in bi priznali, da ne vemo, kaj se dogaja v drugem človeku, da res ne moremo presoditi, koliko zmore in koliko ne.

Deli.