Da boste imeli za priboljšek

Znanec, ki je slep, mi je pripovedoval, kaj se mu je pred nedavnim zgodilo. Z ženo sta bila v mestu. Žena je morala v neko trgovino, on pa jo je zunaj čakal. Tako kot vedno je imel pri sebi belo palico. Nenadoma pa je začutil, kako mu nekdo z roko nekaj tlači v žep. Takoj je vprašal, kaj to pomeni, pa mu je ženski glas povedal, da mu daje v žep denar. Imel bi naj ga za kakšen priboljšek, saj je ubog.

Podobnih zgodb sem slišala že veliko. O njih pripovedujejo invalidi vseh vrst. Morda sem o tem tudi že kaj napisala, vendar misli, da se moramo o tem pogovarjati vedno znova, ker se podobne stvari še in še dogajajo.

Ne vem, kako si ljudje, ki takole dajejo denar »ubogim« invalidom »za priboljšek«, predstavljajo življenje invalida. Tudi ne vem, kakšna je lestvica življenjskih vrednot ljudi, ki tako delajo. Morda mislijo, da se da z denarjem reševati vse stiske, vse probleme. Po tej logiki si srečen, če imaš dovolj denarja. Nič drugega ti ni treba storiti, samo daješ denar.

Moj slepi znanec se ne počuti »ubogega«, ne potrebuje denarja za priboljšek. Duhovno pa je sploh veliko bogatejši kot večina ljudi. Bil pa bi vesel drobnega človeškega pogovora, ko je že tam čakal. Tako kot vsak od nas.

Vsako dajanje potrebuje veliko takta in spoštovanja. Pravijo, da je človek bolj srečen, kadar daje, kot takrat, ko sprejema. To morda drži, toda dajanje nikoli ne sme biti samo zadovoljevanje lastnih potreb, da imaš potem sam boljši občutek, ker »si tako dober«. Težko si predstavljam, da zna resnično dajati nekdo, ki ne zna tudi sprejemati. Tudi to moramo znati. Samo tam, kjer poteka ta proces obojestransko, kjer se človek v vsakem trenutku zaveda, da daje in dobiva, se lahko razvijajo dobri medsebojni odnosi.

Iz svojih izkušenj vem, da odhajam od vsakega srečanja z invalidi neizmerno bogatejša. Učijo me živeti.

Deli.