Če podariš kruh

Ko se odpravljamo na obisk, si pogosto belimo glavo, kaj bi podarili ljudem, h katerim gremo. Nekaterim je to celo tako velika muka, da raje ne hodijo na obiske. Preveč naporno se jim zdi, tudi zaradi daril, ki naj bi jih prinesli.

Morda je bilo včasih laže, kar se tega tiče. Ljudje so živeli zel skromno in veliko starejših ljudi sem že slišala, kako neznansko so bili kot otroci veseli, če so dobili žemljico. Kdo se danes še razveseli žemljice? V šolah in vrtcih, pa tudi v stanovanjskih blokih vedno znova slišimo o tem, koliko kruha konča v koših za odpadke in smetnjakih.

Sama imam čisto drugačen odnos do kruha. Nikoli v življenju nisem stradala, nikoli pa tudi nisem metala proč nobene hrane, še zlasti ne kruha. Tako sem se naučila že doma v družini. Kruh pa se mi zdi nekaj prav posebnega, posebno še, če je to doma pečen kruh. Veliko več mi pomeni kot potica li torta.

Nikoli ne bom pozabila prijateljice, ki je takoj po velikonočnih praznikih prišla na obisk in prinesla hlebec kruha, ki ga je spekla doma prav zame. Bil je še topel, ko ga je dala iz torbe, zavit v bel prtiček. Skrbno sva ga položili na mizo, da se malo ohladi. Ni prinesla pirhov, potice, šunke, kar je splošna navada, ampak kruh. Ob tem se je razvil zelo zanimiv pogovor o tem, kaj nam kruh pomeni in kaj si za praznike podarjamo. Ne samo za veliko noč, ampak tudi za vse druge praznike. Priznam, da sem bila njenega kruha zelo vesela. Bil je zelo dober in spečen prav zame.

Prepričana sem, da mnogi ljudje tako obdarujejo druge. Ne nujno vedno s kruhom, morda s čim drugim, kar skuhajo in spečejo, in za kar vedo, da ima obdarovanec rad. Takšno obdarovanje nam polepša življenje. Kupljene stvari, pa naj bodo še tako drage, učinkujejo pogosto zelo hladno. V domačem kruhu pa je odnos, je toplina. Je preprosto povedano: »Rad te imam!«

Deli.