Čas – malo drugače

O času veliko razmišljamo in tudi veliko govorimo. Navadno nam ga primanjkuje, pogosto imamo občutek, da bi naredili veliko več, veliko bolje, da bi bilo naše življenje lepše, če bi bilo časa več. Pa ga imamo na razpolago samo štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu, tristo petinšestdeset dni v letu. Seveda pa nam ostaja uganka, koliko let. Od nas samih pa je odvisno, s kakšno vsebino bomo napolnili čas, s katerim razpolagamo.

Ugotavljam, da si skoraj sumljiv, če rečeš, da imaš čas. Če neprestano tožiš, da imaš dela veliko preveč, da ti zmanjkuje časa za vse, dvigaš svojo pomembnost. Tako vsaj mislijo nekateri.

Potem pa se zgodi, da imaš naenkrat časa na pretek in morda niti ne veš, kam z njim. Zboliš in morda tedne, mesece, ne moreš nikamor. Ostariš in moraš korak za korakom opuščati vse svoje aktivnosti. Mnogim se ob tem podere svet. Pa je res tako hudo?

Osebno se počutim priviligirano tudi zato, ker imam čas. To mi pomeni vrednoto, tega se ne da kupiti z denarjem. Pravzaprav sem bogata. Mislim, da znam svoj čas izpolniti tako, da je to lahko v veselje meni osebno pa tudi vsem tistim, s katerimi se srečujem. Res je, da ne počnem nič posebnega, so pa moji dnevi tako polni drobnih stvari in srečanj z ljudmi, bodisi osebno, po pošti ali po telefonu. In prav ta socialna razsežnost bistveno zaznamuje kakovost našega časa.

Res je, da fizično vedno manj zmorem. Prav zaradi tega pa imam vedno več dragocenega časa, ki ga lahko na ta ali oni način uporabim za osebno razmišljanje in srečanja z ljudmi. Judovski filozof Martin Buber je nekje zapisal: »Vse resnično življenje je srečevanje«. Te besede me pogosto spremljajo. Ob takšnem dojemanju časa, ga ni nikoli preveč in nikoli premalo, ampak vedno ravno prav.

Deli.