Bolezen norih krav in še kaj

Pred dvema letoma nihče ni vedel za bolezen norih krav. Zdaj pa o tej bolezni skoraj vsak dan slišimo na radiu in televiziji in beremo v različnih časopisih in revijah. Bolezen norih krav postaja predmet pogovora v najrazličnejših krogih ljudi. Mesarji baje prodajo veliko manj mesa kot prej.

Zanimivo, kako se ljudje naenkrat prestrašijo zase. Ob tem pa mirno kadijo naprej, pijejo alkohol in tudi sicer nezdravo živijo. Kot da bo vse dobro, če ne bodo jedli mesa in zboleli za boleznijo norih krav. Verjetno odigrajo tu svojo vlogo tudi mediji. In tako kot vedno se tudi tu izkaže, da ljudje veliko premalo mislijo s svojo glavo in pustijo, da jim drugi določajo življenje.

Misliti moram na staro gospo. Skoraj devetdeset let že ima in ko se je začelo govoriti o bolezni norih krav, je takoj prenehala jesti govedino, čeprav jo ima zelo rada. Da ne bi zbolela. Ne vem, ali se zaveda, da tudi brez bolezni norih krav ali česa podobnega ne more računati s kaj več kot desetimi leti življenja, če bo imela srečo. Škoda, da se mora odpovedati govedini, pravi, toda za zdravje je pripravljena vse narediti. Morda bi bilo dobro, da bi tudi nehala dihati mestni zrak, ki je precej onesnažen. Pa še marsikaj.

Znanka, zdravnica, mi je pripovedovala o bolnici, ki so ji, tudi v devetdesetem letu starosti, na recept napisali sobno stranišče, ker zaradi slabe pokretnosti ni mogla iz sobe. Hoteli so ji dati rabljenega, pa ga ni hotela, ker ga je pred njo uporabljal drug bolnik. »Kaj pa če je ta bolnik imel aids?«, je rekla.

Hudo je, če se človek tako zelo boji zase. Namesto da bi vsako leto, ko postaja starejši, živel bolj sproščeno, z manj strahu, saj se mu ni treba več boriti za življenjsko eksistenco, se vsako leto bolj počuti ogroženega. V bistvu gre za temeljni odnos do življenja in smrti, pri čemer je smrt del življenja. In kdor sprejema življenje in smrt, lahko živi brez strahu. Nič, prav nič se mu ne more zgoditi.

Deli.