Boga je treba odstaviti

Včasih so pogovori o tem, kakšen naj bi bil po našem prepričanju Bog, prav zabavni. Nekateri bi ga hoteli imeti takšnega, drugi drugačnega, nekaterim naj bi zagotavljal lepo vreme, drugim dež in še in še.

O tem sem razmišljala, ko se mi je nekdo hudo pritoževal, ker hodijo nekateri k maši v sosednjo cerkev, ne v svojo župnijsko, ker so tam bolj strpni do majhnih otrok, ki med mašo pogosto tekajo sem in tja. Zase moram povedati, da me je čisto v začetku to morda malo motilo, sedaj pa se mi zdi prav lepo, da je v cerkvi toliko otrok. Ko gredo starši k obhajilu, duhovnik pokriža vsakega otroka in videti je, da doživljajo otroci to kot nekaj zelo lepega.

Moj sogovornik pa je bil na vse to zelo hud in me je prepričeval, da red pač mora biti in v cerkvi mora biti red in tišina. Omenila sem mu, da je bistvo našega Boga ljubezen, da nas vse kot eno družino sprejema in otroci imajo pri tem prav posebno vlogo. Pa se je pri tem še bolj razhudil, da takega Boga ne priznava. »No, potem ga bo pa treba odstaviti,« sem mu v šali rekla. »Ja, takega Boga je na vsak način treba odstaviti,« mi je pritrdil. Bilo je zares zelo zabavno.

Tako ima seveda vsak izmed nas svojo podobo o Bogu. Šele ko se bomo v večnosti znašli ped njim, ga bomo spoznali takšnega, kot v resnici je. Težko si predstavljam,, da Bog, ki je ljubezen in življenje, zahteva od nas, da smo togi, silno resni in »poštirkani«. Ko se zbiramo v njegovem imenu.

Vedno znova se spominjam filma Brat sonce, sestra luna, ki prikazuje življenje svetega Frančiška Asiškega. Ko so se zbirali pri maši v cerkvici San Damiano, je bilo prav pestro. Prihajali so vsi, stari, mladi, otroci, invalidi, berači, vmes do bile tudi živali – vsi so slavili Boga, ga prosili in se mu zahvaljevali, vsi so se med seboj počutili povezane. Odhajali so z lažjim srcem. Velja to tudi za nas?

Deli.