Biti ali imeti

Vedno znova se moramo v življenju odločati, kaj nam je pomembnejše: biti ali imeti. Od tega je odvisen naš način življenja, od tega je končno odvisno tudi to, ali smo s svojim življenjem zadovoljni. Če usmeriš vsa svoja prizadevanja v »imeti«, nikoli ne prideš do konca. Vedno hočeš več, neprestano tekmuješ z drugimi. In vedno se najde kdo, ki ima več od tebe in ga hočeš dohiteti. In nazadnje: vse to boš moral pustiti najpozneje ob smrti in neredko se zgodi, da se dediči neznansko prepirajo za to bogastvo.

Če ti je najpomembnejše »biti«, je glavni poudarek na oblikovanju odnosov, na temeljnem odnosu do življenja in seveda tudi do smrti. Področje »biti« ima neznansko veliko razsežnosti, odpirajo se vedno nove. Na tem področju j neka neverjetna dinamika, zaradi katere je življenje posebno dragoceno. In prav pogosto to sploh ni tako lahko.

Spominjam se radijske oddaje o rimskem filozofu Seneki, ki je rekel približno takole: »Modrec se na revščino najbolj pripravlja takrat, ko ga vsenaokrog obdaja bogastvo.« To se mi zdi vedno razmisleka. Imeti je samo po sebi nekaj dobrega, pozitivnega in gotovo ni ideal živeti v revščini. Imetja si lahko tudi vesel in zanj hvaležen. Hudo je le, če ti imetje postane pomembnejše od tega, kar se dogaja v odnosih med nami. Hudo je, če ne znaš postaviti zdrave razdalje in vedeti, da je to, kar imaš, zelo relativno in lahko v trenutku vse izgubiš. Ostane pa vse tisto, kar se je pletlo med ljudmi, in tega ti nihče ne more odvzeti.

Če znamo imeti pravilen odnos do imetja, vemo, da je imetje nekaj, kar nas lahko povezuje. Imetje je nekaj, kar si lahko delimo med seboj: ne tako, da je tisti, ki ima in deli, v vlogi močnega, ampak tako, da se zavedamo, kako smo vsi berači in vsi za nekaj prosimo. Vsi pa smo tudi v nečem bogati in lahko dajemo: eden i metje, drugi čas, tretji svojo pripravljenost za poslušanje in tako dalje. Ob vsem tem je prav, ča si obdržimo pred očmi dejstvo, da je biti pomembnejše kot imeti.

Deli.